Pravih izbir teoretično sploh ni

Untitled-3-01-01

Ameriški psiholog Leon Festinger je leta 1956 predstavil kognitivno disonanco. Ko imamo neskladne misli, jih skušamo uglasiti: močnejša prevlada, šibkejša pa izgine. Ta pojav so psihologi večkrat eksperimentalno potrdili. Ekonomist dr. Keith Chen je nato pokazal, da so bili eksperimenti samopotrjujoči.


Zamislimo si naslednjo situacijo: skupina znanstvenikov zasnuje eksperiment, s katerim želi preveriti svojo prelomno teorijo. Eksperiment njihovo zamisel potrdi, znanstveni svet pa je nad odkritjem navdušen. Še več: eksperiment po večkratnih ponovitvah vedno vodi do enakih rezultatov. Znanost je bogatejša za pomembno spoznanje. Odlično, kajne? Seveda, dokler se mnogo kasneje ne pojavi matematik, ki pokaže, da do drugačnih rezultatov sploh ne bi mogli priti, teorija pa s tem pokoplje znanstveni eksperiment.

Tako bi lahko na kratko povzeli zgodbo, ki se je odvila ob preučevanju kognitivne disonance (miselne razglašenosti). Ime je zapleteno, pojav sam pa niti ne: ko imam opravka z neskladnimi mislimi (misli so torej razglašene), jih skušam “uglasiti” (močnejša misel prevlada, šibkejša pa izgine). Idejo je prvi predstavil ameriški psiholog Leon Festinger leta 1956 [1]. Za primer je vzel vernike nekega kulta. Vodja kulta napove, da jih čaka konec sveta, zato se zberejo na posebnem mestu, kjer bojo katastrofo preživeli. Do katastrofe potem ne pride, vendar večina vernikov ne opusti svoje vere (ali pa zahteva nazaj donacije za vodjo kulta). Ne, verniki poiščejo razloge, zakaj do katastrofe ni prišlo (npr. da so vesoljci Zemlji dali še eno priložnost), s tem pa uglasijo konfliktne misli.

Podobno naj bi proces potekal tudi v primeru odločanja, kot je med prvimi trdil psiholog Jack Brehm [2]. Znajdem se npr. pred težko izbiro med okusnim, a dragim, ter povprečnim, a ugodnim kosilom. Čeprav sta obe možnosti mikavni, se odločim za ugodnejšo možnost. Zatem mi ponudijo, da izberem še enkrat, le da sta tokrat obe možnosti zastonj. Tako kot mnogi se, zanimivo, odločim za (na začetku) ugodnejše kosilo in izbiro ponovim. V tem primeru naj bi zopet reševal težavo kognitivne disonance oz. razglašenih misli: rečem si, da mi dražje kosilo že na začetku sploh ni bilo všeč, ker nisem tak človek, da bi se “afnal” s hrano, da bi bilo kosilo količinsko manjše in tako naprej. Potrditi želim, da je bila moja prvotna odločitev smiselna in pravilna, z utemeljevanjem pa razglašene misli izginjajo.

Ideja, da svoje misli po opravljeni odločitvi “uglašujemo”, deluje prepričljivo. Vsake toliko časa jo tako ali tako zaznamo pri drugih, pri sebi pa bolj redko. Še več: idejo je že omenjeni psiholog Jack Brehm eksperimentalno prvič potrdil že leta 1956 na odraslih ženskah. Eksperiment je potekal tako, da so udeleženkam predstavili osem gospodinjskih pripomočkov. Najprej so ocenile, koliko si želijo vsakega izmed njih. Nato so jim ponudili, da lahko vzamejo enega izmed dveh približno enako zaželjenih pripomočkov. Po izbiri so zaželjenost vseh pripomočkov morale ponovno oceniti. Ker je v izbiri dveh približno enako zaželjenih predmetov prišlo do miselne razglašenosti, naj bi udeleženke izbran predmet v drugi oceni uvrstile višje, neizbranega pa nižje. To se je tudi zgodilo. Zakaj so v eksperimentu sodelovale samo ženske (študentke), ne vemo, sklepamo pa lahko, da je Brehm ocenil, da moški niso tako navdušeni nad sprejemanjem daril, sploh pa ne nad gospodinjskimi pripomočki. Eksperiment so z različnimi spremembami v naslednjih desetletjih večkrat ponovili in vanj vključili zelo različne skupine. Najbolj odmevni so bili novejši eksperimenti z otroki in kapucinkami (opice) [3]. Prav eksperimentalna potrditev kognitivne disonance pri kapucinkah, ki so jo leta 2007 dosegli psihologi na univerzi Yale, je bila kriva, da se je v celotno zadevo vpletla tudi matematika. Za kaj točno gre?

Eksperiment je bil zasnovan tako, da so opicam najprej ponudili pisane bombone Skittles in nato ugotovili, da so bile tri barve v povprečju izbrane enako pogosto. Te tri barve, npr. rumena, modra in zelena, naj bi bile nevtralne in jih opice niso izbirale zaradi neke genske preddoločenosti oz. kakšnega drugega posebnega razloga. Poizkus je nato potekal tako, da so opici najprej ponudili izbiro med rumenim in modrim bombonom. Če je opica izbrala rumen bombon, so ji v drugi izbiri ponudili moder in zelen bombon, sicer pa rumen in zelen bombon. V drugi izbiri sta približno dve tretjini opic izbrali zelen bombon, ki ga v prvi izbiri ni bilo na voljo. Psihologi so rezultat razložili s kognitivno disonanco: opice, ki v prvi izbiri niso izbrale rumenega bombona, ga večinoma tudi v drugo niso, češ, da jim rumen bombon sploh nikoli ni bil všeč.

Razlaga se je zakomplicirala, ko je docent ekonomije na univerzi UCLA (Univerza Kalifornije, Los Angeles) dr. Keith Chen opozoril, da opice (in tudi ljudje v drugih eksperimentalnih potrditvah ideje) drugače niti ne bi mogle izbirati [4]. Njihovo izbiro bi lahko statistično napovedali že v naprej.

Opravka naj bi imeli z nekoliko drugače zastavljenim problemom Montyja Halla. Problem Montyja Halla je ime za miselni poskus, ki je bil zastavljen v različnih oblikah že od konca devetnajstega stoletja [5], odmeven pa je postal leta 1990, ko je iz kolumne Marilyn vos Savant [6], takrat osebe z najvišjim IQ na svetu, prodrl v medije. Problem se imenuje po televizijski oddaji Pogodimo se (Let’s Make a Deal), kjer je voditelj Monty Hall tekmovalcem ponujal različne nagrade, ki so se skrivale za tremi vrati [7]. V matematičnem problemu, ki je po Montyju prevzel ime, smo soočeni z naslednjo situacijo. Na izbiro imamo tri vrata, za dvojimi se skriva koza, za enimi pa avto. Cilj tekmovalca je, da dobi avto, saj je bistveno več vreden kot koza. Tudi če je tekmovalec kozjerejec brez izpita, ima za cilj avto, saj lahko v primeru zmage avto proda in kupi zajetno število koz. Odločimo se npr. za vrata 1, voditelj (ki vidi, kaj je za vrati) pa nam odpre tista vrata, ki jih nismo izbrali, a se za njimi skriva koza. Ponudi nam, da ostanemo pri istih vratih ali pa da svojo izbiro spremenimo. Intuitivno mislimo, da sprememba ne bo imela nikakršnega vpliva na izid, kar pa ni res. Če se odločimo za menjavo, je verjetnost, da osvojimo avto, višja. Zakaj?

Poglejmo vse možnosti – avto je lahko za vrati 1, vrati 2 ali vrati 3. Denimo, da je za vrati 1.

Likovni presežek 1

Ponazoritev problema Montyja Halla, ko je avto za prvimi vrati

Če v prvi izbiri izberemo vrata 1, nam lahko voditelj pokaže kozo za vrati 2 ali pa vrati 3. Menjava vrat v vsakem primeru pomeni, da dobimo kozo. 0:1 za kozo. Če izberemo vrata 2, nam voditelj odpre vrata 3, kjer se skriva koza, saj izbranih vrat ne sme odpreti. Menjava izbire pomeni, da dobimo avto za vrati 1. Izenačen izid, 1:1 za avto in kozo. Podobno velja ob izbiri vrat 3 – razkrije nam lahko le kozo za vrati 2. Menjava vrat zopet pomeni, da dobimo avto za vrati 1. Izid 2:1 za avto. Na enak način lahko preverimo tudi možnosti, če bi bil avto prvotno skrit za vrati 2 ali 3. V dveh tretjinah primerov nas bo menjava privedla do nagrade. Prva izbira in Montyjevo razkritje koze torej bistveno spremeni razdelitev verjetnosti v drugi izbiri. Ime Monty Hall nas po tem miselnem poskusu torej spominja na (pogosto spregledano možnost), da je izbira včasih odvisna od predhodnih izbir.

Nekoliko obrnjeno (in brez menjav) naj bi veljalo tudi v primeru izbire bombonov pri kapucinkah. Prva izbira ima podobno kot pri zgornjem miselnem poskusu velik vpliv na verjetnost druge izbire, čeprav to intuitivno težko sprejmemo. Denimo, da se opica v prvi izbiri med modrim in rumenim bombonom odloči za modrega. V drugi izbiri med rumenim in zelenim se mora v dveh tretjinah primerov odločiti za zelenega, podobno kot velja za zmagovalno strategijo v problemu Montyja Halla. Zakaj?

Dr. Chen opozarja na skrito predpostavko avtorjev raziskave, da so opicam (in ljudem) vse tri barve bombonov enako všeč, čeprav so lahko v njihovi priljubljenosti majhne, a statistično pomembne razlike. Če upoštevamo to opombo, lahko tri barve bombonov razvrstimo v različne lestvice priljubljenosti, pri čemer na prvo mesto uvrstimo najbolj priljubljeno barvo bombona, na tretje mesto pa najmanj priljubljeno barvo. Lestvic priljubljenosti treh izbir je 3! (3*2*1 oz. šest). Tri možnosti so za prvo mesto, nato ostaneta še dve in na koncu samo še ena. Označimo moder bombon z M, rumenega z R in zelenega z Z. Možnosti so sledeče (najbolj leva možnost je najljubša):

1. MRZ

2. MZR

3. ZMR

4. ZRM

5. RMZ

6. RZM

Ker je opica v prvi izbiri izbrala moder bombon in ne rumenega, lahko črtamo vse možnosti, kjer je R bolj levo od M (4,5,6).

Možne lestvice zaželjenost bombonov in črtane možnosti

Možne lestvice zaželjenost bombonov in črtane možnosti

Ostanejo tri možnosti:

1. MRZ – moder, rumen, zelen. V drugi izbiri opica izbere rumen bombon. 0:1 za rumeno.

2. MZR – moder, zelen, rumen. Opica izbere zelen bombon. Izenačenje 1:1.

3. ZMR – zelen, moder, rumen. Opica izbere zelen bombon. 2:1 za zeleno.

Eksperimentalni rezultati ob testiranju kapucink so bili dejansko zelo blizu montyhallovski napovedi. So bila torej desetletja raziskav odveč, saj do drugačnih rezultatov sploh ne bi mogli priti? Ali to pomeni smrt koncepta kognitivne disonance?

Na tem mestu se prava drama šele začne. Psihologi, ki so izvajali eksperiment z opicami, so sprejeli izziv teoretika dr. Chena, ki je izpostavil montyhallovsko težavo eksperimenta, in kognitivno disonanco poskušali dokazati na drugačen način: s slepimi izbirami [8]. Otrokom (in ne opicam) so pokazali tri igrače, ki so jih nato dali vsako v svojo vrečo. Otrok je najprej izbiral med dvema vrečama “presenečenja”, nato pa med neizbrano vrečo in tretjo vrečo. Otroci so v večini primerov izbrali novo vrečo, kar se sklada s teorijo kognitivne disonance. Otrok je namreč uglasil svojo prvotno neizbiro, češ, saj nikoli nisem želel druge vreče.

Pri opicah so eksperiment izvedli nekoliko drugače – opici so pokazali dva bombona (modrega in rumenega), ju dali v škatlo, opica pa je nato slepo izbrala enega (npr. modrega) in ga pojedla. Nato so opici ponudili deset izbir med neizbranim rumenim in zelenim bombonom. Zopet so v več kot polovici primerov v drugo izbrale zelen bombon. Ali je to dovolj za dokaz kognitivne disonance?

Za ekonomista dr. Chena ne, vendar njegova zavrnitev tokrat ni povsem teoretične narave. Meni, da se tudi rezultate eksperimenta z otroki dá razložiti s problemom Montyja Halla: otrok naredi oceno, v kateri vreči je njegova najljubša igrača in vreče razvrsti po svoji oceni verjetnosti. Zopet imamo lestvico in po prvi izbiri samo tri možnosti. Ponovitev montyhallovskih predvidevanj tako ni presenetljiva.

V primeru opic pa dr. Chen stopi iz čiste teorije in se sklicuje na statistično nezanesljiv vzorec (zgolj 7 opic), meni pa tudi, da je ključna prva prava izbira (torej ne prvotno slepo iskanje, ampak izbira med “zavrnjenim” in novim, tretjim bombonom), ki potem verižno vpliva na ostalih 9 izbir. In prva izbira je bila pri štirih izmed sedmih opic rumena, kar ni v skladu s teorijo kognitivne disonance.

Dilema o (ne)obstoju kognitivne disonance torej še vedno ni razrešena, čeprav disonanco večina psihologov sprejema za resnično. Spremenilo se je predvsem to, da morajo psihologi eksperiment zasnovati tako, da premislek o problemu Montyja Halla vključijo v svoje načrtovanje – in zamašijo usta sebi ali pa teoretikom, ki sodijo njihovo delo. Težava je na prvi pogled trivialna, prav v tem pa se skriva montyhallovski virus, ki razsaja v večini eksperimentov, kjer imamo opravka z dvema povezanima izbirama. Prva izbira namreč zelo pogosto vpliva na verjetnost naslednje.

Najlažja rešitev? V eksperimentih vedno pojej samo en bombon. V nasprotnem primeru boš morda eksperimentatorje pahnila* v hude teoretične zagate.

*V tem prispevku uporabljeni izrazi zapisani v slovnični obliki ženskega spola, so uporabljeni kot nevtralni za ženske in moške.

Izven škatle

[1] ^ Festinger, L., & Riecken, H. (1956). When prophecy fails. Minneapolis: University of Minnesota Press.

[2] ^ Brehm, J. (1956). Postdecision Changes In The Desirability Of Alternatives.The Journal of Abnormal and Social Psychology, 52(3), 384-389.

[3] ^ Festinger, L., & Riecken, H. (1956). The Origins Of Cognitive Dissonance: Evidence From Children And Monkeys. Psychological Science, 18(11), 978-983.

[4] ^ Chen, M., & Risen, J. (2010). How Choice Affects And Reflects Preferences: Revisiting The Free-choice Paradigm. Journal of Personality and Social Psychology, 99(4), 573-594.

[5] ^ Bertrand, J. (1889). Calcul des probabilités, cit. po Barbeau, E. J. (2000). Mathematical Fallacies, Flaws and Flimflam. MAOA.

[6] ^ Vos Savant, M. (1990). Game Show Problem, Parade.

[7] ^ Videoposnetek ene izmed epizod oddaje Pogodimo se (Let’s Make a Deal), ki jo vodi Monty Hall.

[8] ^ Egan, L. C., Bloom P. & Santos L. R. (2010). Choice-induced preferences in the absence of choice: Evidence from a blind two choice paradigm with young children and capuchin monkeys. Journal of Experimental Social Psychology, 46(1), 204-207.

Verjetno tipka o verjetnosti.

Komentirajte prispevek