Razvezati kratice

hm2

Leta 2008 je umrl H.M., eden najbolj znanih pacientov v povesti sodobne nevroznanosti. Suzanne Corkin, nevroznanstvenica z MIT, ki je H.M.-jevo amnezijo preučevala več kot 40 let, svoje raziskovalno popotovanje s Henryjem Gustavom Molaisonom opiše v knjigi The Permanent Present Tense. Zaradi neobstoja slovenskega prevoda smo brali angleški izvirnik.


Henry Gusta917G2cmdLmL._SL1500_ve Molaison je imel v mladosti hude težave z epilepsijo. Pogosti in intenzivni napadi so pričeli resno ovirati njegovo vsakdanje življenje, zato so se odločili težave odpraviti s kirurškim posegom. Pisalo se je leto 1953, ko so mnoge psihološke in nevrološke težave reševali s kirurško odstranitvijo problematičnih delov možganov (lobotomija je verjetno najbolj neslaven primer takšnega pristopa). Poseg je izvedel William Beecher Scoville, ki je bil tudi sam optimist glede pristopov tistega časa. Odločil se je, po njegovih besedah, za »pravzaprav povsem eksperimentalno operacijo«: v obeh možganskih poloblah je takrat 27-letnemu Henryju odstranil približno za palec veliko strukturo, imenovano hipokampus. Epileptični napadi so pretežno prenehali, žal pa tudi Henryjeva zmožnost tvorjenja novih dolgoročnih spominov. Z nekaj netočnosti bi lahko rekli, da je Henryjev spomin tekom življenja ostal tam, kjer je bil leta 1953.

Suzanne Corkin krmari med biografskim, zgodovinskim in poljudnoznanstvenim pisanjem. Ker je avtorica tudi sama aktivna raziskovalka, razumljivo prednjači predvsem zadnji vidik – torej Henry kot udeleženec številnih testiranj in raziskav. Pravzaprav smo deležni celostnega pregleda ključnih zgodovinskih in aktualnih spoznanj o delovanju spomina. Corkin vse posege in raziskave opisuje s pozicije strokovnjakinje in ne izpušča podrobnosti, a vendar piše za slehernika in nam vestno prizanaša s (pretežko) nevroznanstveno terminologijo; v kolikor nastopi, je ta brez izjeme na vsakomur razumljiv način pojasnjena še pred naslednjo piko. Jasno strukturirani – a še vedno ne preveč mehanični – opisi študij s Henryjem morda nekoliko teptajo dinamiko pripovedi, a vendarle predstavljajo integralni del zgodbe. Nam so bili posebej zanimivi pragmatični vidiki takšnega raziskovanja. Kako izvajati študijo z nekom, ki v manj kot eni minuti pozabi navodila naloge? Kaj storiti s temi »najbolj raziskanimi možgani« po smrti pacienta? Se človek brez spomina, ki ga je v 40 letih preučevalo okoli 120 znanstvenikov, lahko naveliča testiranj?

Če so ti poljudnoznanstveni deli skoraj učbeniški, pa je prava vrednost dela tista druga plat – Henry kot posameznik, ki ga je doletela ta nesrečna usoda. Suzanne Corkin sicer ne ponudi fenomenološke obravnave v maniri Oliverja Sacksa, a smo vseeno lahko uživali v bogatih biografskih in občasno bolj osebnih opisih. Se je Henry zaljubljal? Je do Scovilla gojil zamero? Zakaj je v denarnici nosil listek z napisom »očeta ni več«? Verjetno najbolj zanimiva so tista spoznanja, ki jih ni moč kvanitificirati, lahko pa jih razkriva prodorno opazovanje in pogovor – in teh je imela Corkin s Henryjem precej, nekaj jih v obliki krajših prepisov ponudi tudi v knjigi. Kakšno zavedanje o sebi je gojil Henry? Kako je sprejemal svoj ostareli odsev v ogledalu? Se je sploh zavedal svoje poškodbe? Kaj nam o njem povedo njegove sanje? Prav na koncu (pričakovano) pridejo na vrsto etične dileme, ki nam sicer po glavi rojijo že od začetka: Je bil poseg etično upravičen? Bi Henry brez posega dočakal takšno starost, kot jo je? Bi živel slabše ali boljše?

Suzanne Corkin zelo prepričljivo opisuje in podaja znanje, medtem ko pripovedna stran stopica nekoliko zadaj. Nekaj več kot tristo strani besed pospremi tudi osem strani enciklopedičnega (nevroznanstvenega) in biografskega slikovnega gradiva, zbranega na sredini knjige. Suzanne Corkin s tem poklonom na lep način razveže kratico H.M. in tako poskrbi, da Henry Gustave Molaison, ki je toliko pozabljal, ne bo nikoli pozabljen.

Izven škatle

Corkin, S. (2013).  The Permanent Present Tense. New York: Basic Books.

Mladi raziskovalec na Donders Intitute for Brain, Cognition and Behaviour, Nijmegen, Nizozemska. Se zanima za jezik, njega kognicijo in podatke o možganih ... pa tudi za tisto lepljivo plast filozofije, ki se najde vmes.

Komentirajte prispevek