Rojstvo jezika “in vivo”?

Nikaragva je bila v zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja prizorišče zanimive zgodbe. Jezikoslovci so poročali o posebni iznajdbi. Pri gluhih otrocih, ki pred letom 1980 zaradi specifičnih družbenih okoliščin niso imeli možnosti učenja znakovnega jezika ali komunikacije z vrstniki, je namreč v času treh generacij vzcvetel jezik – nikaragovski znakovni jezik (NZJ).


ZNAKOVNI JEZIK IN SKUPNOSTI GLUHIH

Za začetek velja znakovni jezik postaviti v razmerje do uveljavljenega jezikoslovja, pri čemer bomo znakovni jezik razlikovali od govorjenega jezika. Raziskovanje znakovnega jezika ima namreč neprimerno krajšo tradicijo kot preučevanje govorjenega. Z govorjenim jezikom so si glavo belili že v antiki, moderno jezikoslovje pa se je kot veda dokončno konstituiralo na prelomu iz 20. v 21. stoletje. Kaj pa je bilo narobe z znakovnim jezikom? Nič drugega kot to, da ga niso smatrali za to, kar je – jezik. Pred drugo polovico 20. stoletja so na znakovni jezik gledali kot na svojevrsten sistem, ki je bližje pantomimi in nejezikovnim kretnjam, v najboljšem primeru pa je bil označen za »ročno« različico govorjenega jezika. Šele po letu 1960 se začne znakovni jezik obravnavati kot samostojen jezikovni sistem [1]. Podobno tudi skupnosti gluhih niso bile deležne ustrezne pozornosti. Nastanek skupnosti gluhih je bil razumljen kot deficit ali pa družbeni odklon, ne pa kot posledica izbire tistih, ki so želeli biti del kulture, ker jim ta omogoča družbeno delovanje.

Danes dileme o tem, ali je znakovni jezik jezik in kako ga obravnavati, ni [2]. Znakovni jezik je predmet mnogih raziskav, naj bodo te jezikoslovne, kognitivnoznanstvene, jezikovnotehnološke, psiholingvistične ali pa nevroznanstvene. In šele ko enkrat znakovni jezik postavimo ob bok govorjenemu jeziku, postane vprašanje razlik in podobnosti med obema sistemoma posebej zanimivo. Kaj točno so opazili v Nikaragvi?

OSNOVNA ZGODBA

Pisati se je začela že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, preboj pa je verjetno doživela leta 2004 z objavo izsledkov ene od raziskav v reviji Science [3]. V prispevku avtorji poročajo o posebnem fenomenu iz Nikaragve. Gluhi otroci v glavnem mestu Managui pred letom 1970 niso imeli možnosti ustreznega šolanja v znakovnem jeziku, še bolj pa je manjkala skupnost gluhih, v kateri bi lahko jezik uporabljali. V takšnih okoliščinah gluhi otroci v družinskem okolju razvijejo t. i. »družinske kretnje« (ang. homesings) [4]. Takšne družinske kretnje so najpogosteje zbir idiosinkratičnih kretenj, ki – kljub posamičnim težnjam k sistematizaciji – ne izkazujejo lastnosti jezika.

Gluhost in druge oblike hendikepiranosti so bile pravzaprav družbena stigma, prevladovalo je prepričanje, da gluhi ne morejo postati samostojni akterji v družbi.

Leta 1980 pa je prišlo v Nikaragvi do pomembnih družbenih sprememb. Sandinistično gibanje (Sandinistična narodna osvobodilna fronta) je izpeljalo socialistično revolucijo in z oblasti strmoglavilo dinastijo Somoza, katere člani so državi vladali od leta 1936 naprej. V prvih letih revolucije je nova oblast pričela z velikimi kampanjami za dvig pismenosti, kar je bil zagotovo eden od dejavnikov, ki je med drugim z vključevanjem gluhih v šolski sistem kataliziral nastanek širše skupnosti gluhih in posledično tudi razvoj znakovnega jezika. Poleg naštetega so Sandinisti podpirali ustanavljanje interesnih skupnosti in organizacij, kar je pripomoglo k ustanovitvi državne zveze gluhih (APRIAS). V času treh generacij po letu 1980 je tako prišlo do razmaha skupnosti gluhih in do razvoja znakovne komunikacije, ki je imela vse lastnosti jezikovnih sistemov, pri čemer največjo stopnjo »jezikovnosti« izkazujejo prav kretnje najmlajše generacije. Ta razvoj nikaragovskega znakovnega jezika je bil po eni od interpretacij zgodbe nenaden in hiter, glavno vlogo za to pa naj bi nosili najmlajši govorci. Ob podrobnem pogledu se sicer izkaže, da slika ni ravno črno-bela. Ne glede na to pa je dejstvo eno: danes lahko govorimo o nikaragovskem znakovnem jeziku, polno funkcionalnem jeziku, ki se še vedno razvija.

VALITI NAVZDOL

Kakšna so bila torej specifična opažanja raziskovalcev v že omenjeni raziskavi? Katere so tiste odločilne lastnosti, ki nakazujejo, da je novi način komunikacije resnično jezikoven in torej lahko govorimo o pojavu znakovnega jezika? Dve izmed takšnih ključnih lastnosti, ki jih omenjajo, sta diskretnost in kombinatornost. Prva pomeni zgolj to, da pri jezikovnem sporočanju uporabljamo končen nabor hierarhično organiziranih enot, ki so jasno ločene druga od druge. Če pomislimo na branje in črke, to pomeni, da lahko za črko »a« vedno kategorično povemo, ali je »a« ali pa ni. Ne moremo pa reči, da je delno »a«, skoraj »a«, malce bolj »b« kot »a« in tako naprej. Prehod med temi jezikovnimi elementi torej ni postopen. Takšne diskretne elemente nato združujemo (kombiniramo) v bolj kompleksne enote npr. besede, te pa nadalje v besedne zveze ipd.

Da bi preverili, ali izražanje mladih v Nikaragvi teži k diskretnosti in kombinatornosti, so se raziskovalci osredotočili na opise gibanja. Za takšno odločitev navajajo dva razloga. Prvi je ta, da pri opisovanju gibanja tudi slušeči govorci pogosto uporabijo še ustrezno kretnjo. To je pomembno. Ker obgovornim kretnjam (ang. co-speech gestures) ne pripisujemo jezikovnih lastnosti, je to primerna kontrolna skupina za primerjavo s kretnjami znakovnega jezika, ki morajo izkazati jezikovne lastnosti. Drugi razlog pa je ta, da lahko prav pri opisih gibanja opazujemo, ali je v določenem jeziku informacija razdeljena na ločene enote (lastnost diskretnosti) ali pa je podana celostno, v »enem kosu«. Zakaj?

Čeprav gibanje doživljamo kot enotno, nedeljivo izkušnjo, pa izraz za opis gibanja pogosto vsebuje dva dela: način in smer. V članku tako kot primer navajajo izraz »valjenje navzdol« (ang. rolling down). Način je podan z izrazom »rolling« (valiti se), smer pa z »down« (navzdol). V hipotetičnem nejezikovnem sistemu, ki ne kaže lastnosti diskretnosti in kombinatornosti, bi takšno informacijo »zapakirali« v en izraz. Če bi tako hoteli poimenovati le nov način gibanja v isto smer (npr. teči navzdol), pa bi nato skovali kar povsem nov izraz. Nasprotno pa v jezikovnem sistemu smer in način označimo z ločenima izrazoma (»valjati se« + »navzdol«). Za opis drugačnega načina gibanja v isto smer lahko v tem primer zamenjamo le enega od obeh izrazov z novim, drugega pa obdržimo. Takšne izraze nato združimo skupaj, recimo »tekati« in »navzdol« (kombinatornost). Opisi gibanja so torej, kot zapišejo v članku, primerno polje, kjer se lahko opazuje, ali je sistem organiziran linearno in po segmentih.

Opazovali so kretnje štirih različnih skupin z desetimi posamezniki v vsaki skupini. Vsi udeleženci v poskusu so videli risanko, nato pa so morali poročati, kaj se je v risanki dogajalo. Raziskovalci so bili pozorni na njihove opise gibanja. Eno skupino so sestavljali slušeči govorci španščine, ki so ustno poročali o videnem. Ti so s tvorjenjem obgovornih kretenj predstavljali že omenjeno kontrolno skupino. Ostale tri skupine so sestavljali govorci znakovnega jezika treh različnih generacij, razdeljeni v t. i. kohorte. Prva, najstarejša kohorta je zajemalna govorce, rojene pred letom 1984 (tj. takoj po revoluciji), v drugi so bili zajeti govorci, rojeni med letoma 1984 in 1993, v zadnji pa so bili predstavniki najmlajše generacije, rojeni po letu 1994.

Glavna informacija, ki nas zanima, je, kolikokrat bodo posamezniki gibanje opisovali z ločenima izrazoma za vsak parameter (pot + smer) in kolikokrat z enim izrazom za oba dela. Kaj so opazili avtorji raziskave? Govorci španščine so v vseh primerih uporabljali en izraz, v prvi (najstarejši) kohorti gluhih je bilo takšnih primerov 73 %, druga in tretja kohorta pa sta enoten izraz uporabljali v 32 % oziroma 38 % vseh primerov. Ko so preverili še, kolikokrat so posamezniki za vsak del uporabili ločen izraz, je bil trend ravno obraten.

Takšni rezultati kažejo, da so (mlajši) govorci v znakovnem jeziku relativno hitro začeli uveljavljati tako diskretnost kot tudi kombinatornost, dve ključni lastnosti jezikovnih sistemov. Pri slušečih govorcih španščine oziroma njihovih obgovornih kretnjah česa takega ni bilo moč opaziti, medtem ko je pri gluhih ta tendenca močno naraščala generacijsko od najstarejših k mlajšim. Ann Senghas in sodelavci izpostavijo predvsem razlike med najstarejšo in mlajšima generacijama. T. i. mehanizmi kosanja (ang. dissecting) in ponovnega sestavljanja (ang. recombination) izrazov so že bili na voljo mlajšim govorcem (po letu 1994), ko so bili ti v občutljivem obdobju za razvoj jezika, medtem ko najstniki in odrasli takšnih »orodij« niso razvili – v času občutljivega obdobja je bila namreč njihova jezikovna okolica šibka oziroma neobstoječa. Z drugimi besedami, govorci mlajše generacije so »razvili« bolj prefinjene in učinkovite metode, ki pa se niso prenesle na starejše govorce, temveč zgolj na kasnejše mlajše generacije, ki so takšne »inovacije« nadalje spreminjali in izpopolnjevali. Najstarejši med njimi so tudi kasneje, ko se je NZJ že uveljavil, še vedno uporabljali sistem, zelo podoben nejezikovnim kretnjam. Takšen jezikovni razvoj je bil po interpretaciji raziskovalcev mogoč predvsem zato, ker so bili v novo nastajajoči skupnosti tudi najmlajši govorci, ki so svojimi analitičnimi in kombinatornimi mehanizmi za učenje jezika lahko uveljavili diskretnost in kombinatornost v komunikacijski sistem. Predvsem tisti med jezikoslovci, ki pristajajo na teorijo o prirojeni jezikovni zmožnosti (t. i. nativisti), so zgodbo o rojstvu NZJ in rezultate študij videli kot dokaz za to, da je jezikovni sistem del našega biološkega ustroja.

Izsledki raziskave so se hitro razširili tako v znanstveni skupnosti kot medijih. Ker spada vprašanje o prirojenosti oziroma priučenosti jezikovne zmožnosti med težkokategorne dileme – in tu pač ne gre pričakovati hitrega konsenza in zakuske –, so svoj pogled dodali tudi zagovorniki drugačnih teorij. Poudariti velja, da so avtorji študije previdni in v članku ne podajajo eksplicitnih, dokončnih zaključkov o prirojenosti jezika, so pa bile takšne interpretacije bolj prisotne v medijskih povzemanjih zgodbe: pisalo se je o rojstvu jezika (BBC) [5] in prirojenih slovničnih pravilih (Nature) [6], nekoliko poprej celo o jezikovnem velikem poku (New York Times) [7]. Čeprav se avtorji članka ne postavijo ne na eno ali drugo stran, menijo, da takšen hiter razvoj jezika brez prirojene jezikovne zmožnosti ne bi bil možen. Trdijo, da takšnih rezultatov ni moč pojasniti s teorijo, ki bi vse stavila na učenje in kulturo (kot nasprotje nativizmu).

AMPAK … ?

Na takšna namigovanja so se oglasili predvsem zagovorniki vloge skupnosti in kulture v tej zgodbi. Pod drobnogled omenjene študije so prišli predvsem zaključki in nekatere predpostavke, ki so zgoraj opisane sklepe omogočile. Kako zelo izolirani so bili gluhi govorci v izbranem primeru? Spomnimo: v osnovni zgodbi se pogosto pojavi trditev, da gluhi niso imeli na voljo jezikovnih informacij v okolici, jezik pa so »ustvarili« praktično iz nič. Nihče ne dvomi, da pred 1970 v Nikaragvi niso imeli prave jezikovne skupnosti niti znakovnega jezika. Gluhost in druge oblike hendikepiranosti so bile pravzaprav družbena stigma, prevladovalo je prepričanje, da gluhi ne morejo postati samostojni akterji v družbi. Tudi ko so bile že odprte prve posebne šole (1977), je prevladovala učna strategija z govornim poučevanjem, komunikacija s kretnjami pa je bila sistematično zatrta. »Če hočejo biti del družbe, morajo spregovoriti,« bi se lahko glasilo tiho pedagoško vodilo [1]. Vendarle pa so kritiki skeptični do trditev o popolnem manku kakršnihkoli jezikovnih informacij.

V neposrednem odzivu na članek je bilo izpostavljeno dejstvo, da pri usvajanju znakovnega jezika nezanemarljivo vlogo igrajo prav vse različne modalnosti, ki obkrožajo gluhe govorce in ne zgolj vidno-motorična [8]. Znano je namreč, da gluhi otroci v veliki večini primerov nimajo gluhih staršev, kar pomeni, da so v času, ko usvajajo jezik, pogosto soočeni z drugačnimi oblikami komunikacije. V omenjenem odzivu se omenja predvsem vloga gibanja ust (mouthing), vloga pisne španščine ter vpliv nejezikovnih kretenj slušečih govorcev. Vsi trije omenjeni dejavniki bi lahko predstavljali vir informacij in tako vplivali na strukturo znakovnega jezika, ki jo sicer v ciljni referenci pripišejo predvsem posameznikovim »mehanizmom učenja«. Situacija, kjer je edini jezikovni vir le nastajajoči znakovni jezik, se zdi vsaj nekoliko idealizirana.

Do zaključkov je kritičen tudi psiholog in jezikoslovec Dan Slobin, ki posamezniku in njegovim »mehanizmom« pri filogenetskem razvoju jezika pripiše manjšo vlogo, kot na to sicer namigujejo v članku [9]. Po njegovem iz spoznanj o otrokovem jezikovnem razvoju (ontogeneza) prav tako ne moremo neposredno sklepati o evolucijskem razvoju, saj otrok jezik usvaja v okolju, kjer so razviti jezikovni sistemi vseprisotni, kar pa ne velja za hipotetične etape v evoluciji jezika. Raziskave po njegovem ne ponujajo dokazov, da so govorci najmlajših generacij edini jezikovni »inovatorji«. Ne nazadnje rezultati raziskave kažejo, da je blizu 30 % najstarejših govorcev že delilo jezikovne izraze na manjše dele in jih naknadno kombiniralo.

Namesto o inovacijah otrok raje govori o gramatikalizaciji jezika, tj. mlajši govorci so zaslužni predvsem za bolj pogosto in bolj tekočo uporabo obstoječih preteklih inovacij, medtem ko so trajne inovacije zelo verjetno odvisne tudi od tega, ali se obdržijo s staranjem generacij. Slobin tako zameji vlogo posameznika in v enačbo vključi vpliv okolja. Dan Slobin je tudi sicer kritičen do prenašanja in preslikavanja teoretskih opisov govorjenega jezika na znakovni jezik [10]. Meni na primer, da uveljavljeni kategoriji osebka in predmeta težko dobita svoje mesto pri opisovanju znakovnih jezikov. Nadalje dvomi celo o zakoreninjenem iskanju kategoričnih, diskretnih kategorij v jezikoslovju, znakovni jezik ima kar nekaj lastnosti, ki jih je težko zajeti v predalčke (npr. intenziteta gibanja kretenj).

Ameriški računalničar in nevroznanstvenik Michael Arbib, ki pri vprašanjih evolucije jezika sicer zagovarja hipotezo o zrcalnih nevronih, podobno meni, da je trditev o tem, da gluhi niso imeli stika z razvitim jezikom, strogo gledano lahko označena kot napačna [11]. Arbib se naslovni na predhodne kritike in izpostavi, da so ti otroci vendarle živeli v okolju, kjer so obstajali drugi razviti jeziki (npr. pisna španščina), četudi jim ti niso omogočali komunikacije, vključitve v okolje ali neposrednega »izposojanja« jezikovnih strategij. Takšna izpostavljenost drugim jezikovnim skupnostim dvigne vsaj raven jezikovne zavesti (o tem, kako lahko poimenujem, kaj poimenujem ipd.), kar pospeši razvoj jezikovne komunikacije, vloga najmlajših govorcev pa je predvsem v tem, da širijo skupnost in tako povečajo verjetnost sprejetja novih mehanizmov. Analitičnost in kombinatornost Arbib (v kontekstu hipoteze o zrcalnih nevronih) sicer pripiše človekovi sposobnosti za imitacijo kompleksnih motoričnih vzorcev, tj. mehanizem, ki ni omejen na jezik (kot npr. prirojena slovnica). Arbib svoj obširen prispevek zaključi z dvomom v to, da bi tak jezik lahko vzcvetel ob popolni izolaciji gluhih.

KAM KAŽE ZNAK?

Razvoj nikaragovskega znakovnega jezika in krepitev skupnosti gluhih v Nikaragvi je seveda sama po sebi zgodba s čudovitim razpletom. Poleg tega, da ponuja nov podij za preverjanje teorij o bazičnih vprašanjih usvajanja in evolucije jezika, pa predvsem zelo dobro osvetli tesno prepletenost družbenega in kognitivnega. Nikaragovski znakovni jezik ni vzniknil v vakuumu. Ni enega samega, neodvisnega inovatorja. Otrok se zelo hitro uči jezika, a je še zelo nemočen družbeni akter. Odrasla oseba se morda res vse težje uči novih jezikov, vendar pa je z znanjem obstoječega jezika izredno močan družbeni akter. Individualne jezikovne inovacije, ki se najhitreje sprejemajo v zgodnjih letih, in družbene spremembe, ki jih vpeljujemo predvsem kot odrasli, skupaj tvorijo vzpenjajočo spiralo, ki pripelje do razvoja jezika in skupnosti. Ko imamo skupnost, lahko spregovorimo, in s tem ko spregovorimo, nenehno ohranjamo skupnost.

Izven škatle

[1] ^ Polich, L. (2005). The Emergence of the Deaf Community in Nicaragua: “With Sign Language You Can Learn So Much”. Washington DC: Gallaudet University Press.

[2] ^ Emmorey, K. (2002). Language, Cognition and Brain: Insights from Sign Language Research. London: Lawrence Erlbaum Associates Publishers.

[3] ^ Senghas, A., Sotaro, K., & Özyürek, A., (2004). Children Creating Core Properties of Language: Evidence from an Emerging Sign Language in Nicaragua. Science, 305, 1779-1782.

[4] ^ Senghas, R.J., Senghas, A. in Pyers, J.E. (2005). The Emergence of Nicaraguan Sign Language: Questions of Development, Acquisition and Evolution. In Langer J., Parker C. & Milbrath C. (Eds.), Biology and Knowledge Revisited: from Neurogenesis To Psychogenesis. Psychology Press.

[5] ^ Kettlewell, J. (2004, September 16). Children create new sign language. BBC News.

[6] ^ Pearson, H. (2004, September 16). The Birth of a Language. Nature.

[7] ^ Osborne, L. (1999, October 28). A Linguistic Big Bang. New York Times.

[8] ^ Russo, T. & Volterra V., (2005). Comment on ”Children Creating Core Properties of Language: Evidence from an Emerging Sign Language in Nicaragua’. Science 309(56).

[9] ^ Slobin, D.I., (2005). From Ontogenesis to Phylogenesis: What can Child Language Tell us about Language Acquisition. In Langer J., Parker C. & Milbrath C. (Eds.), Biology and Knowledge Revisited: from Neurogenesis To Psychogenesis. Psychology Press.

[10] ^ Slobin D.I., (2008). Breaking the Molds: Signed Languages and the Nature of Human Language. Sign Language Studies, 2008(2).

[11] ^ Arbib, M., (2009). Invention and community in the emergence of language: Insights from new sign languages. In Platek M.S., Todd K. & Shackelford (Eds.), Foundations in Evolutionary Cognitive Neuroscience. Cambridge: Cambridge University Press.


Video škatla

Mladi raziskovalec na Donders Intitute for Brain, Cognition and Behaviour, Nijmegen, Nizozemska. Se zanima za jezik, njega kognicijo in podatke o možganih ... pa tudi za tisto lepljivo plast filozofije, ki se najde vmes.

Komentirajte prispevek