Empatični um: večer z Zvezdanom Pirtoškom

zrcalninevroni

Študentska sekcija Slovenskega društva za kognitivno znanost je v okviru Hvala za nevrone gostila pogovor z nevrologom in profesorjem Zvezdanom Pirtoškom, provokativno naslovljenim »Vsi znamo brati misli«. Beseda pa ni tekla o parapsihologiji, temveč o bolj vsakdanjem razumevanju sočloveka – empatiji in povezanih prosocialnih konstruktih.


likiPri otrocih se znaki empatije in prosocialnosti pojavijo že zelo zgodaj v razvoju. Ne le, da malčki prepoznajo namene druge osebe (npr. osebe, ki gre s polnim naročjem knjig k omari), temveč nato celo prijazno priskočijo na pomoč (npr. odracajo do omare in jo odprejo). Že otroci, ki še ne znajo ne hoditi ne govoriti, kažejo preferenco do prijaznih lutk in likov, kar pomeni, da že zgodaj razlikujejo (pro- in anti-) socialna vedenja (glej npr. [1]).

V zgodbo o empatiji se hitro vpletejo posamezniki z asocialnimi osebnostnimi motnjami, predvsem psihopati in sociopati. Strokovnjaki imajo sicer deljena mnenja, kako se psihopati in sociopati razlikujejo – in ali sploh se –, a ti dve skupini nekateri razlikujejo glede na prispevek narave oziroma vzgoje. Psihopati naj bi imeli socialne deficite prirojene, medtem ko naj bi bili ti pri sociopatih privzgojeni – ali raje: pri njih ustrezna socialna vedenja in emocije niso bili privzgojeni. Novejša odkritja sicer kažejo na to, da bi se tudi psihopati in sociopati lahko bili zmožni empatije do neke mere priučiti (glej npr. [2, 3]).

Trije vidiki empatije

Pogovor je izluščil tri vidike empatije, in sicer:

• emocionalni vidik,
• kognitivni vidik in
• motorični vidik.

Medtem ko se emocionalni vidik empatije kaže v čustvenem podoživljanju čustev drugega oziroma v čustvenih odzivih na drugega, kognitivni pa v razumevanju vidika ter odzivov drugega, se motorični vidik odraža v nezavednem »oponašanju« drugega, npr. njegove obrazne mimike. Kadar se druga oseba nasmiha, se recimo tudi mi sami rahlo nasmihamo, čeprav povsem nezavedno in neopazno. To zrcaljenje gibov naj bi pomagalo tudi pri prepoznavanju čustev drugih. Ravno zato naj bi bili ljudje, ki imajo vbrizgan botoks, pri prepoznavanju čustev slabši, saj botoks preprečuje tovrstno obrazno mikro zrcaljenje (glej npr. [4]).

Nevronski korelati empatije

Empatije seveda ne bi bilo brez ustreznih mehanizmov v možganih (glej npr. [5, 6]). V ospredju debate so predvsem zrcalni nevroni, ki so jih po naključju odkrili v raziskovalni skupini pod vodstvom Italijana Giacoma Rizzolattija pri opicah. V laboratoriju so spremljali delovanje nevronov ob določenih motoričnih akcijah, npr. ko je opica segla po banano, nekega dne pa so enak nevronski odziv opazili tudi, ko opica tega ni počela – izkazalo se je, da je opazovala eksperimentatorja, ki je izvajal ta gib (glej npr. [7, 8]).

Druga za socialna vedenja pomembna vrsta nevronov so von Economovi nevroni nenavadne oblike, ki jih je Constantin von Economo odkril že slabo stoletje nazaj, a so znanstveniki šele veliko pozneje začeli odkrivati njihovo funkcijo. Prvotno so mislili, da jih ima le človek, zato so domnevali, da so ključnega pomena za evolucijo človeka in njegovih možganov. Vendar pa so jih pozneje odkrili tudi pri velikih opicah, slonih, kitih in delfinih, torej pri inteligentnih živalih z večjimi možgani in razvitimi socialnimi vedenji.

Empatija pri zdravnikih

Glede na poklic gosta ni šlo brez vprašanja, kako je z empatijo pri zdravnikih. Profesor Pirtošek je dejal, da med zdravniki na različnih koncih sveta ni opazil razlik v empatiji in da se mu zdijo zdravniki v splošnem nekoliko bolj empatični od povprečnega človeka. Govora je bilo tudi o dveh plateh empatije pri zdravnikih. Na eni strani je empatija pri zdravniku pomembna v odnosu do pacienta (glej npr. [9, 10]), s čimer je povezan tudi placebo učinek. Druga, temnejša plat empatije pa se kaže v velikem bremenu, kateremu so zdravniki izpostavljeni zaradi pogostega soočanja s težkimi bolniki in smrtjo in ki lahko vodi do izgorelosti. Po mnenju gosta imajo in morajo imeti uspešni zdravniki postavljeno neko mejo, do katere si dovolijo biti empatični, da lahko učinkovito opravljajo svoje delo.

Empatična prihodnost

Pri sodobnem, tehnološkem razvoju se odpira vprašanje, kako bo v prihodnosti. Ali bo mogoče sprogramirati računalnike, ki bodo empatični? Že danes sicer obstajajo programi, ki identificirajo čustvena stanja (glej npr. [11, 12]), vendar se je v debati pod vprašaj postavilo, do kolikšne mere bi oziroma bodo lahko čustvena stanja interpretirali. Ne glede na razvoj tehnologije pa se empatija in povezani konstrukti razvijajo tudi pri človeku in človeški družbi, pri čemer gost poudarja neločljivo povezanost empatije z moralnostjo.

V debati nas je profesor Pirtošek popeljal na potovanje od daljne zgodovine, od nastanka živali, pa vse do bližnje ali daljne prihodnosti, ki bo po pričakovanjih gosta sledila trendu širjenju kroga empatije. Od nekoč omejenega socialnega kroga pripadnikov istega plemena do danes, ko se empatija širi čez celine, tudi s pomočjo moderne tehnologije, in bo morda v prihodnosti, kakor se je poetično izrazil gost, zajemala ne le pripadnike vse Evrope, ne le pripadnike vse Zemlje, temveč celo vse pripadnike galaksije in vesolja.

 

Izven škatle

[1] ^ Bloom, P. (2010, 5. maj). The moral life of babies. The New York Times. Pridobljeno s spleta.

[2] ^ Meffert, H. Gazolla, V., den Boer, J. A., Bartels, A. A. J. & Keysers, C. (2013). Reduced spontaneous but relatively normal deliberate vicarious representations in psychopathy. Brain: A Journal of Neurology, 136, 2550-2562.

[3] ^ Dadds, M. R., Hawes, D. J., Frost, A. D. J., Vassallo, S., Bunn, P., Hunter, K. & Merz, S. (2009). Learning to ‘talk the talk’: the relationship of psychopatic traits to defcits in empathy across childhood. Journal of Child Psychology and Psychiatry, 50(5), 599-606.

[4] ^ Neal, D. T. (2011). Embodied emotion perception: amplifying and dampening facial feedback modulates emotion perception accuracy. Social Psychological and Personality Science, 2(6), 673-678.

[5] ^ Decety, J. (2011). Dissecting the neural mechanisms mediating empathy. Emotion Review, 3(1), 92-108.

[6] ^ Bernhardt, B. C. & Singer, T. (2012). The neural basis of empathy. Annual Review of Neuroscience, 35, 1-23.

[7] ^ Rizzolatti, G. & Craghero, L. (2005). Mirror neuron: a neurological approach to empathy. V: J.-P. Changeux, A. R. Damasio, W. Singer & Y. Christen (ur.), Neurobiology of Human Values (str. 107-123). Springer Berlin Heidelberg.

[8] ^ Iacoboni, M. (2009). Imitation, empathy, and mirror neurons. Annual Review of Psychology, 60, 653-670.

[9] ^ Rakel, D. P., Hoeft, T. J., Barret, B. P., Chewning, B. A., Craig, B. M. Niu & M. (2009). Practitioner empathy and the duration of the common cold. Clinical Research and Methods, 41(7), 494-501.

[10] ^ Kim, S. S., Kaplowitz, S. & Johnston, M. V. (2004). The effects of physician empathy on patient satisfaction and compliance. Evaluation & The Health Professions, 27(3), 237-251.

[11] ^ Cowie, R., Douglas-Cowie, E., Karpouzis, K., Caridakis, G., Wallace, M. & Kollias, S. (2008). Recognition of emotional states in natural human-computer interaction. V: D. Tzovaras, Multimodal user interfaces (str. 119-153). Springer Berlin Heidelberg.

[12] ^ Fragopanagos, N & Taylor, J. G. (2005). Emotion recognition in human–computer interaction. Neural Networks, 18, 389-405.

Všeč so ji zgodbe in podatki – in podatki z zgodbo.

Komentirajte prispevek