Raz-dvoj-eno

Kaj se zgodi, ko je komunikacija med možganskim poloblama prekinjena? Sta lahko v enem človeku prisotna dva uma? Kaj pomeni »življenje v nevroznanosti«? O tem v svojem najnovejšem, avtobiografskem delu Tales from Both Sides of the Brain (2014) piše Michael Gazzaniga.


Michael GazzaniMichael Gazzaniga - Tales From Both Sides of the Brainga, psiholog, nevroznanstvenik in eden od glavnih »krivcev« za ustoličenje sodobne kognitivne nevroznanosti kot polnopravne in zrele znanstvene discipline, v avtobiografiji Tales from Both Sides of the Brain (slo. »Zgodbe z obeh strani možganov«), podnaslovljeni z A Life in Neuroscience (slo. »življenje v nevroznanosti«), ponudi presek svoje bogate raziskovalne kariere. Gazzaniga je večino časa posvetil raziskovanju, v prostem prevodu, t. i. bolnikov z razdvojenimi možgani (angl. »split-brain patients«). Razdvojeni možgani? …  Dobesedno. Na bolnikih so namreč opravili kirurški poseg, ki se danes ne izvaja več, kjer bolniku prerežejo corpus callosum, skupek aksonov, ki omogočajo prenos živčnih impulzov med levo in desno poloblo možganov. S tem je torej prekinjeno zelo pomembno možgansko »kablovje«. S posegom so želeli – podobno kot pri drugih znanih zgodovinskih primerih (klik, če te zanima podobna zgodba) – zajeziti širjenje epileptične aktivnosti pri bolnikih z neozdravljivo epilepsijo; sklepali so namreč, da se epileptična aktivnost nenadzorovano širi prav prek corpusa callosuma.

Znanstvenik in njegovih pet prijateljev

Čeprav gre nedvomno za dokument nekega življenja in časa, Gazzaniga v dobršni meri presušeno faktografijo obide ali vsaj preoblikuje ter se osredotoči na pripoved, ki se bere kot mozaik anekdot in prigod. Tako na primer že v uvodnih vrsticah prizna, da se je proti koncu svojega dodiplomskega študija na poletno šolo California Institute of Technology (znano tudi kot »Caltech«) prijavil zaradi … kakopak … nekega dekleta. Načrt je delno uspel; dekle je ubralo svojo pot, Gazzaniga pa ostal in nadaljeval kot doktorski študent pod mentorstvom biologa Rogerja Sperryja, kasnejšega Nobelovega nagrajenca. Že na prvih straneh se torej bralec sreča z verjetno najbolj zanimivim vprašanjem: Kolikšen del pri usodi posameznika gre pripisati (srečnemu, nepredvidenemu) naključju? In prav tu se skriva osrednje sporočilo, ki ga je moč izvleči iz Gazzanigove knjige: iz bolj ali manj naključnih trkov z drugimi ljudmi iz okolice se lahko izcimi marsikaj.

Kljub temu, da se celokupno odmerjeno strani v Tales from Both Sides of the Brain obračajo nadvse urno, pa se bralec sprva nekoliko lovi in pentlja. Čeprav uspe bralca dodobra potunkati v pripoved, Gazzaniga vztrajno preklaplja med prvo- in tretjeosebno sliko, ki je sestavljena iz zgodb avtorjevih sostanovalcev, mentorjev, asistentov, prijateljev itd., zaradi česar se je bilo treba občasno sprehoditi nazaj do naslova poglavja in ponastaviti rdečo nit. No, v nadaljevanju vendarle postane jasno, da je to idejna zasnova Tales from Both Side of the Brain (na to opozarja tudi naslov). Tako ne preseneča, da boste v Gazzanigovi knjigi naleteli prigode z večino velikih imen iz anglofonega spektra sodobne kognitivne (nevro)znanosti in drugih ved: že omenjeni Roger Sperry, pa Steve Hillyard, David Premack, Leon Festiger, Richard Feynman, David Hubel, Elizabeth Spelke, Daniel Dennet, Michael Posner, Steve Luck, Steven Pinker (ki je prispeval tudi krajšo uvodno besedo) … če se omejimo le na nekatere. Takšna mreža je hkrati podlaga in odsev celostnega znanstvenika: zdi se namreč, da je Michael Gazzaniga prečesal prav ves možen razpon znanstvenega udejstvovanja. Kako se ustanovi znanstveni institut? Znanstveno revijo? Kako izbrati dobrega gostujočega profesorja za delo na oddelku? V katerem mestu je najbolje prirediti znanstveni simpozij? Zakaj so oddelčni sestanki odveč?

O dveh hemisferah …

Seveda pa bralca ne čaka zgolj znanstveno-raziskovalna limonada. V »Zgodbah« smo deležni pregleda vseh glavnih spoznanj o vprašanju t. i. hemisferske specializacije. Torej: leva polovica obvlada matematiko, desna je kreativna in piše poezijo? Ali pač? Čeprav mestoma tudi Gazzaniga sam levo možgansko poloblo označi za »analitično«, je hkrati jasen, da se takšno črno-belo slikanje izkaže za neustrezno; pri večini nalog je potrebna koordinacija več možganskih delov, ki so povrhu vsega še precej »plastični«, tj. lahko hitro začnejo »opravljati nove funkcije«, če je potrebno.

Pa vendarle, pri naključnem mimoidočem bomo s 95-odstotno verjetnostjo možganske procese, ki sovpadajo s tvorjenjem in razumevanjem jezika, zaznali na levi polobli, medtem ko se reševanje vidno-prostorskih nalog zdi oteženo, kadar so deli desne poloble poškodovani. Kako pokazati na takšno asimetrijo? Gazzaniga opiše fascinantne rezultate kliničnih testiranj. Na primer: bolnik mora kocke s poslikanimi stranicami postaviti v vzorec, ki ga vidi na sliki ob kocki. Če to počne samo z levo roko (ki jo »nadzira« desna, bolj vidno-prostorska možganska polobla), nalogo opravi uspešno. Če pa mora isto nalogo opraviti z desno roko (ki jo »nadzira« leva, bolj jezikovna polobla), naloge ne uspe opraviti. In če lahko za sestavljanje kocke uporabi obe roki hkrati? Med tem ko desna roka sestavlja vzorec, se zdi, da ga leva razstavlja. Je torej brez corpusa callosuma razdvojen tudi um?

O osebnem tolmaču …

Na tem mestu ne bomo povzemali vseh zanimivih fenomenov in spoznanj, ki so opisani v knjigi (in podkrepljeni s povezavami do video gradiva na spletu). Omenimo le še osrednjo avtorjevo hipotezo, da naj bi leva možganska hemisfera skrivala tisti vseprisotni mehanizem, ki ljudi vsakič znova podvrže iskanju smisla tudi v situacijah, ko vse dostopne informacije ne dovoljujejo smiselne povezave. Poimenuje ga »tolmač« (angl. »the interpreter«). Kako so Gazzaniga in sodelavci zasačili »tolmača« na delu?

Trik je zanimiv: v tipični nalogi mora bolnik na primer narisati predmet, ki se prikaže na zaslonu (npr. slika banane), pri čemer je takšen vidni dražljaj predvajan le desni polobli. V osnovnih različicah tovrstnih testiranj so bolnike nato vprašali le »Kaj ste videli?«. Tako so lahko pokazali, da kadar je vidna informacija predvajana desni polobli, ki tega dražljaja v bolnikih ne more prenesti do leve poloble, bolnik ne more poimenovati videnega dražljaja. Če informacija ne prispe do leve poloble, dražljaja očitno ni moč verbalizirati. Lahko pa npr. v drugačni različici naloge, kjer lahko bolnik izbira med več možnimi odgovori, izbere pravilnega (naloga, ki ne zahteva verbalizacije). Banano lahko udeleženec z levo roko tudi nariše.

Po dolgih dvajsetih letih takšnih testiranj pa so naposled udeležencem zastavili drugačno vprašanje, na primer: »Zakaj ste pravkar narisali banano?« Izkaže se, da so bolniki vedno zmožni »utemeljiti«, zakaj so narisali banano. V tem primeru bi, hipotetično, bolnik razložil, da ne ve točno, zakaj je narisal banano, ampak da načeloma banane lažje riše z levo roko. Čeprav je bila informacija prisotna le v desni polobli (slika banane) in vedenje prav tako izvedeno z desno poloblo (risanje z levo roko), pa je utemeljitev morala priti iz leve poloble (govor). Kljub kritičnemu manku informacij se zdi, da se mora v levi hemisferi pred verbalizacijo vse povezati v verigo vzrokov in učinkov.

O znanosti, danes in včeraj …

Tales from Both Sides of the Brain se tako bere kot prava serija uspehov in mestoma lahko slika že prav varljivo podobo neznosne lahkotnosti v raziskovanju; a jasno naj bo namreč, da vsakodnevno raziskovalno delo sestoji predvsem iz neuspeha. Oziroma z avtorjevimi besedami (prevod K. A.):

Morda pa vendarle nismo zrli v jedro problema. V znanosti se tudi to zgodi. In dogaja se večino časa.

Četudi je osrednje vodilo Zgodb prikaz znanosti kot močno zasidrane v družbenem, pa na naše razočaranje avtor družbene plati znanosti nikoli zares ne postavi v obsežnejšo kritično ali primerjalno perspektivo. Tu smo se nadejali predvsem Gazzanigovih pogledov na današnje stanje v primerjavi s preteklostjo: Kakšna je vloga šolanja mladih raziskovalcev danes? Kako vrednotiti obsojenost na večno skakanje iz enega projekta v drugega? Pa industrijska usmerjenost v neskončno produktivnost, četudi za ceno zdrave motivacije? Izhodišča za takšne ekskurze avtor bralcu resda ponudi, a na naše (manjše) razočaranje ta ne presežejo ravni krajših odstavkov. V zaključnem poglavju Gazzaniga bralcu odpre svoj širši pogled na delovanje in ustroj možganov, kjer se — resda v zelo zgoščeni maniri — dotakne velikih tem v kognitivni (nevro)znanosti (npr. pojem utelešenosti, pojavnosti oz. emergence, modularnosti, kompleksnosti) in odstrne svoj pogled na prihodnost preučevanja možganov kot dinamičnega sistema.

Tales from Both Sides of the Brain je morda nekoliko manj epohalna in »dokumentarna« kot na primer In Search of Memory Erica Kandela (slednja je resda obtežena z nekaj več zgodovinske prtljage in Nobelovo nagrado), a je zato toliko bolj živahna in »esejistična«. Bralec je deležen nevsakdanjega vpogleda v (pogosto spregledano) ozadje velikega znanstvenika, svet njegovih političnih prepričanj in tudi osebnih tegob. Vsekakor pa bo knjiga potešila tudi apetit po podatkih in dejstvih. Kot se za delo, polno zgodb, spodobi, so te ustrezno opremljene s slikovnim gradivom iz avtorjevega osebnega arhiva; tu prednjačijo portreti posameznikov in ovekovečeni trenutki druženj, mestoma pa se najdejo tudi informativne vizualizacije, ki pospremijo razlage v besedilu. V dveh prilogah je moč prebrati še Gazzanigovo iskrivo pismo, ki ga je ob podelitvi Nobelove nagrade mentorju Rogerju Sperryju leta 1981 objavil v reviji Science, in nadvse zanimiv izsek iz korespondence z Georgeem R. Millerjem o definiciji kognitivne (nevro)znanosti.

Knjiga o razdvojenih možganih, ki pri portretiranju znanosti in znanstvenika ne pozabi na dogajanje v zaodrju.

Izven škatle

Gazzaniga, M. (2014).  Tales from Both Sides of the Brain: A life in Neuroscience. New York: HarperCollins.

Mladi raziskovalec na Donders Intitute for Brain, Cognition and Behaviour, Nijmegen, Nizozemska. Se zanima za jezik, njega kognicijo in podatke o možganih ... pa tudi za tisto lepljivo plast filozofije, ki se najde vmes.

Komentirajte prispevek