Izkušnje, ki spremenijo vse

vampirko-01

Vsak dan se odločamo o različnih stvareh. Včasih tudi o stvareh, ki nikakor niso predvidljive, saj se po odločitvi bistveno spremenimo. Filozofinja Laurie Ann Paul se v knjigi Transformative Experience (2014) posveti prav tovrstnim odločitvam – od povampirjenja do načrtovanja družine.


 

1503_SBR_Transform-COVER.jpg.CROP.original-originalNekatere odločitve so preproste in predvidljive. Če me boli glava, vzamem tableto proti glavobolu, saj iz izkušenj vem, da se bo s tem glavobol umiril. Če se mi v neznanem mestu mudi na letalo, poiščem taksi. In če se odpravljam na svečano večerjo, si nadenem frak, saj me drugače ne bodo spustili v restavracijo. Vendar pa niso vse odločitve tako predvidljive. Laurie Ann Paul se v knjigi Transformative Experience (2014) [1] posveti prav tovrstnim odločitvam, kjer posledic ne morem predvideti, saj se skozi odločitev na nepredvidljiv način spremenim.

Težka odločitev nevroznanstvenice Marije

L. A. Paul, ameriška filozofinja iz univerze v Severne Karoline – Chapell Hill in sodelavka škotske univerze St. Andrews, nam v ilustracijo problema ponudi vrsto miselnih eksperimentov, ki jih kasneje podkrepi s primeri iz resničnega življenja. Pri tem si pomaga s primerom nevroznanstvenice Marije, o kateri smo na Črni škatli že pisali [2]. Na kratko:

Genialna nevroznanstvenica Marija je zaprta v črno-beli sobi, kjer jo obdajajo samo črno-beli predmeti. Na voljo ima vse že odkrite in tudi še neznane znanstvene podatke o zaznavi barv. Natančno torej ve, kaj se zgodi, ko človek zagleda npr. rdeč predmet. Ko pa jo iz sobe končno izpustijo, zagleda rdečo žogo in zdi se, da je kljub vsemu znanju izvedela nekaj novega – pridobila je subjektivno izkustvo (rdeče) barve.

L. A. Paul se ne sprašuje, ali se je Marija kaj naučila, temveč vidi ključno vprašanje že v tem, ali naj Marija sploh stopi izven svoje sobe. Predlaga, da si predstavljamo vsakdanjo nevroznanstvenico Marijo, ki ima odlično znanje o tem, kako zaznavamo barve, vendar živi v črno-beli sobi. Poleg tega ima tudi kopico prijateljev in sorodnikov, ki živijo zunaj njene sobe in ji pripovedujejo o tem, kako čudovite so barve. A Marija je zelo zadovoljna s svojim življenjem v črno-beli sobi. Drugačnega življenja si niti ne zna predstavljati. Avtorica zato provokativno vpraša: Ali naj Marija sprejme ponudbo, da stopi ven iz sobe, in na podlagi česa naj se odloči?

Transformativna izkušnja

Marija se odloča o naslovni transformativni izkušnji – izušnji, ki jo spremeni v več vidikih. Dva ključna vidika, ki ju avtorica izpostavlja sta spoznavni in osebni vidik. Pri odločanju o izhodu iz sobe Marija trči na spoznavno (epistemsko) čer: ne more si pomagati s preteklimi izkušnjami, saj barv še ni videla. Prav tako si ne more pomagati z zamišljanjem možnih prihodnosti – nikakor si ne more zamisliti, kako je biti Marija v barvnem svetu. Nima niti možnosti, da malce pokuka in se odloči, ali so ji barve všeč ali ne. Ko bo barve enkrat zagledala, se ne bo več mogla vrniti v stanje nepobarvanega lista (osebni vidik). Ker take izkušnje še ni imela, tudi ne more presoditi, kolikšna je verjetnost, da ji bodo barve všeč, in kolikšna, da ne. Kako naj se torej odloči?

Zamislimo si, posebej za ta prispevek, da ima Marija prijateljico Marjetko, ki je odraščala v neki drugi povsem podobni sobi in ji pove, da se ne bi nikoli več vrnila v črno-belo sobo. Šele zdaj vidi prave barve sveta, ki ji je po izhodu postal tako zelo ljub (njen najljubši refren je »I see your true colours, that’s why I love you …« [*]). Avtorica opozarja, da Mariji to ne pomaga. Pripovedovanje drugih je zelo nezanesljiv vir informacij o odločitvah. Ko za nazaj razmišljamo o naših odločitvah, smo namreč pogosto v zmoti (za razpravo glej [3]). Poleg tega pa Marija ni Marjetka in ji nihče ne more zagotoviti, da bo njena izkušnja enaka.

Življenjske odločitve

Kot opozarja avtorica, je miselni poskus z Marijo zanimiv, a hkrati tako nenavaden, da iz njega neposredno nič ne izvemo. Konec koncev si težko predstavljamo, da bi bili zaprti v črno-beli sobi oz. bi v vsakem primeru želeli ven iz sobe v običajen svet. Avtorica omenja podobne bolj ali manj nenavadne, nemara nemogoče miselne poskuse o tem, ali naj postanemo nesmrtni vampirji (in pijemo kri), ali se lahko racionalno odločimo, da postanemo zasvojeni (podobno, kot o alkoholu poje Marko Brecelj: »Eni so srečni, drugi pa trezni.«), in ali naj poskusimo durian, smrdljiv eksotični sadež.

Teh primerov pa ne navaja samo za vajo v literarnem slogu. Jedro njene knjige je prav v prenosu miselnih poskusov na velike življenjske prelomnice, s katerimi se vsi prej ko slej srečamo. Tako se med ostalimi prelomnicami podrobneje posveti vprašanju o načrtovanju družine. Kot šaljivo pripomni, to vprašanje z vampirji nima skupnih samo neprespanih noči.

Načrtovanje družine

Sprašuje se, ali se lahko racionalno odločiš, da boš imel otroka. Podobno kot pri odločitvi, ali želiš postati vampir, gre za nepovratno odločitev, pri kateri si z zamišljanjem, kako je biti starš (pri tem se nanaša na Nagelovo slavno vprašanje, kako je biti netopir [4]) ne moreš pomagati. Med nosečnostjo in po njej materi zaniha raven hormonov, kar naj bi imelo tudi kognitivne posledice. Raziskave t. i. materinskih možganov niso povsem enotne. Zaradi nosečnosti naj bi npr. matere imele slabše kognitivne zmožnosti, druge raziskave pa kažejo ravno nasprotno; pri tem je seveda velik problem omejitve vplivov prav na nosečnost oz. rojstvo. Dejstvo pa je, da rojstvo otroka v življenje prinese mnogo nepričakovanih sprememb.

Podobno, kot se Marija ni mogla zanašati na pričevanje prijateljice Marjetke, avtorica opozarja, da se na pričevanja ostalih staršev ne morem zanašati niti v primeru načrtovanja družine. Mnogi starši namreč poročajo, da je bilo rojstvo otrok(a) oz. posvojitev, ki se ji tudi posveti, najboljša odločitev v njihovem življenju. Življenja brez otrok(a) si ne znajo predstavljati, prinaša pa jim tudi neusahljiv vir radosti. Mnoge znanstvene raziskave, ki jih navaja avtorica, pa na drugi strani kažejo, da med zadovoljstvom staršev in njihovih vrstnikov, ki so brez otrok, ni razlik oz. da so starši celo nekoliko manj zadovoljni. Če imamo pred sabo zgolj zadovoljstvo, bi bila torej racionalna odločitev iz tretjeosebne perspektive, da živimo brez otrok. Odpoved prvoosebnemu stališču naj bi bila torej racionalna. Vsekakor visoka cena. A kot opozarja avtorica  – raziskave ne kažejo, da so starši nezadovoljni, temveč da imajo odrasli brez otrok take preference, da če bi lahko predvideli, kako je imeti otroka, in bi hkrati ohranili preference izpred rojstva otroka, bi se v tem primeru odločili ostati brez otrok. Transformativna izkušnja pa je prav to – nepredvidljiva sprememba preferenc.

Operacija s polžkovim vsadkom ali ne?

Filozofinja podrobneje predstavi še nekaj tovrstnih odločitev, npr. odločitev o operaciji s polžkovim vsadkom, ki gluhim omogoča, da slišijo [5]. Operacija sicer povrne sluh, ni pa brez težav – nekaj ključnih težav je, da ob pretiranem potenju prihaja do šumov, običajno jo izvedejo samo na enem ušesu (težave nastanejo pri prostorskem zaznavanju zvokov), vsadek onemogoča udeležbo v kontaktnih športih in podobno; mnenja so torej deljena. Slišeči starši se sicer v veliki večini odločijo za operacijo pri svojih otrocih, gluhi starši pa ne. Nekaterim se tako zdi, da slabosti operacije prevladajo nad prednostmi – konec koncev so si kljub gluhosti ustvarili prijetno življenje in družino. Zakaj bi si torej želeli ugotoviti, kako je živeti v zvočnem svetu? In zakaj bi to želeli za svoje otroke?

Na tem mestu se tudi jasneje pokaže pomen nevroznanstvenice Marije, ki se odloča, ali naj stopi iz črno-bele sobe. Marijina situacija je sicer neverjetna, vendar se v zelo podobni obliki odvije pri gluhih. In če se mi kot nekomu, ki zaznava in živi v barvnem in zvočnem svetu, zdi odločitev v obeh primerih jasna – Marija naj stopi iz sobe, gluhi pa naj pridobi sluh, stvar ni tako enostavna. O dilemah pri operacijah s polžkovim vsadkom se nenazadnje pogovarjajo tudi na naših tleh [6]. Spletna uporabnica basketgirl je npr. leta 2004 zapisala: »Jaz sem tudi proti vsadku, zato sem nase ponosna, da sem taka, kot sem, in to brez operacij.« Gluhost je, kot izpostavlja avtorica, lahko tudi pomembna značilnost identitete, na katero je gluhi ponosen – o enem zanimivem jezikovnem dosežku skupnosti gluhih smo na Črni škatli tudi že pisali [7].

Uokvirjanje transformativnih izkušenj

Avtorica sicer skozi celotno knjigo večinoma le odpira vprašanja in preizprašuje različne vidike transformativnih izkušenj. Pri tem bralca vseskozi drugo-osebno nagovarja, da se ga vprašanja še bolj intimno dotaknejo.

Na koncu ponudi potencialno rešitev. Pri transformativnih izkušnjah naletimo na spoznavno čer, ne pomaga nam niti prvoosebno zamišljanje situacij niti tretjeosebno (“objektivno”) gledišče. Zato predlaga, da problem odločitve glede transformativnih izkušenj uokvirimo na drugačen način. Ne morem vedeti, kako-je-biti po transformativni izkušnji, lahko pa se vprašam: Ali si želim izvedeti? Ali si želim razodetja ali pa mi status quo ustreza?

To pa prinaša povsem nov pristop k teoriji odločanja, kjer klasično tehtanje koristi in verjetnosti razpletov odpade. Prav v tem je najpomembnejši doprinos pričujoče knjige, ki predstavlja odličen uvod v problem transformativnih izkušenj. Ne ponuja dodelanih odgovorov za teorijo odločanja, čeprav nakaže nekaj možnih rešitev, npr. preko pojmov nezavedanja (angl. unawareness), neujemljivih dispozicij in hierarhičnih bayesovskih modelov.

Knjiga tako jasno predstavi problem transformativnih izkušenj. Z mnogimi primeri pokaže, kako na spoznave čeri naletimo v vsakdanjem življenju ob zelo pomembnih odločitvah. Ne čudi torej, da je delo sprožilo veliko zanimanja. Pravkar se odvija tudi velik raziskovalni projekt, v okviru katerega raziskujejo filozofske, psihološke in sociološke vidike transformativnih izkušenj, podpira pa ga ugledna fundacija Templeton [8].

Če gremo malo bolj “meta”, se lahko vprašamo: ali se je avtorica lahko racionalno odločila, da svoje raziskovanje posveti problemu transformativnih izkušenj? Je z odločitvijo zadovoljna, ker se je v procesu spremenila, ali pa bi bila zadovoljna tudi sicer? Odločitve, odločitve …

 

[*] ^ Prevod: Vidim tvoje prave barve, zato te ljubim. Iz pesmi: Cyndi Lauper – True Colors.

Izven škatle

[1] ^ Paul, L. A. (2014). Transformative Experience. Oxford: Oxford University Press.

[2] ^ Trpin, B. (2015). Eksperimenti iz miselnih laboratorijev. Črna škatla.

[3] ^ Gilbert, D. (2007). Stumbling on Happiness. New York: Vintage.

[4] ^ Nagel, T. (1974). What is it like to be a bat? The Philosophical Review, LXXXIII, 4: 435-50.

[5] ^ Polžkov vsadek. Društvo gluhih in naglušnih Dolenjske in Bele Krajine.

[6] ^ Recite NE polžkovim vsadkom! Pogovor na spletnem forumu V svetu tišine na med.over.net (prva objava 2004)

[7] ^ Armeni, K. (2015). Rojstvo jezika “in vivo”? Črna škatla.

[8] ^ Spletna stran projekta o transformativnih izkušnjah. John Templeton Foundation, University of Notre Dame in The University of North Carolina at Chapel Hill.

Osnova za naslovno sliko: Vector Graphics by www.Vecteezy.com

Verjetno tipka o verjetnosti.

Komentirajte prispevek