Težke izbire in majhni vzorci

nezavedno-misljenje-1

O enem izmed najbolj poznanih, a tudi najbolj kontroverznih psiholoških odkritij zadnjih let. Zakaj se izsledki skoraj identičnih raziskav razhajajo? Katerim rezultatom lahko zaupamo? In kaj se pravzaprav lahko naučimo iz študij, o katerih so pred slabim desetletjem poročali svetovni mediji?


 

nezavedno-misljenjeKaj storiti, ko ste soočeni s težko izbiro? Boste skrbno premleli situacijo; v eni roki skodelica kave, v drugi pisalo? Ali se boste – meni nič tebi nič – odpravili spat, v upanju, da vam z odgovorom postreže jutro?

Ap Dijksterhuis bi se zagotovo postavil v tabor zaspancev. V seriji raziskav je nizozemski raziskovalec pokazal, da se pozornost včasih izplača usmeriti stran od aktualnega problema. Če vam prebrana poved ni vzela sape, niste edini. Pred več kot sto leti je nemški polihistor Hermann von Helmholtz zapisal, da ga rešitve problemov nikoli ne obiščejo med delom, ampak v trenutkih miselnega počitka (med lagodnim jutranjim sprehodom, recimo) [1]. In sleherni osnovnošolec pozna zgodbo o Arhimedu in zlati kroni, ki se zaključi z vzklikom “Eureka!” in nagim šprintom po Sirakuzah [2].

Od tu smo le še korak stran od zaključka, da se podobna miselna ležernost obnese tudi, ko nas čaka težka izbira. A pot znanstvenega napredka ni tlakovana z domiselnimi analogijami, ambicioznimi posplošitvami in antičnimi anekdotami o nagih grških filozofih.
Znanstvenik potrebuje oprijemljivejše dokaze, in prav to je sredi prejšnjega desetletja Dijksterhuis s sodelavci ponudil znanstveni srenji.

Ne najbolj kraljevska pot v nezavedno

V seriji eksperimentov je petorka psihologov z Dijksterhuisom na čelu udeležence soočila z odločitvijo o izbiri avtomobila ali stanovanja, pri čemer so nekateri udeleženci pred izbiro marljivo tuhtali, druge pa so eksperimentatorji zaposlili s povsem drugačno nalogo. Rezultati so pokazali, da se je pri zahtevnejših odločitvah, ko je bilo treba v zakup vzeti večje število informacij, bolje odrezala slednja skupina [3]. Odkritje (imenovano učinek nezavednega mišljenja) so avtorji pripisali delovanju nezavednih miselnih procesov, ki naj bi pretirano vmešavanje zavestnega premisleka zmotilo pri delu.

Trditev, da nam pri odločanju pomagajo nezavedni procesi, ni sporna. Procesi, ki se vršijo pod pragom pozornosti, nam pomagajo pri vsakršni dejavnosti; razumevanje teh vrstic, denimo, temelji na nezavedni obdelavi vidnih dražljajev in mehanizmih prepoznave črk, ločil in besed. Zanimivejša je Dijksterhuisova trditev, da pomembne odločitve možgani počasi premlevajo tudi v odsotnosti zavestnega premisleka in da takšno premlevanje izboljša naše dojemanje situacije; Dijksterhuis zavrne tradicionalno dojemanje inkubacije, ki uvid razloži kot posledico selektivnega pozabljanja in sledeče restrukturacije problema. Dijksterhuis verjame v aktivno nezavedno mišljenje, nekakšno počasno intuicijo, pri čemer pa narava fenomena ostaja uganka [4].

(Metodološki) oblaki na obzorju

Najspornejši vidik Dijksterhuisove teorije se tiče vloge zavestnega tuhtanja, ki naj bi zgoraj opisani proces zmotilo. Z drugimi besedami, temeljit premislek lahko škoduje! Ambiciozna trditev je izzvala močno reakcijo pri številnih psihologih, ki so opozorili, da je Dijksterhuisa in sodelavce pri razlagi in posploševanju malce odneslo. Sledeča leta pa so v peti visokoleteče teorije našla še en trn: marsikatera kasnejša inkarnacija ključnega eksperimenta izvirnega rezultata ni ponovila. Znanost pa na takšnih nezanesljivih spoznanjih ne more graditi, kot je pred desetletji opozoril filozof Karl Popper:

Znanstveno pomemben fizikalni učinek bi lahko določili kot tisti učinek, ki ga lahko redno reproducira vsakdo, ki ustrezen poskus opravi na predpisani način. Noben resen fizik ne bi ponudil v objavo kot znanstveno odkritje kakšnega »prikritega učinka«, kot bi ga jaz imenoval – učinka, za reprodukcijo katerega ne bi mogel dati navodil. [5]

Volkovi umirajo sami, teorije pač ne

A Dijksterhuis in sodelavci se niso vdali. So za nekonsistentne rezultate morebiti krive majhne razlike v zasnovi in izvedbi eksperimentov, kot je npr. sestava vzorca udeležencev? V meta-analitični študiji so našli več dejavnikov, ki naj bi bili odgovorni za nastale razlike [6]. Je s tem uganka učinka nezavednega mišljenja razrešena in se lahko vrnemo k prerekanju o interpretaciji in posploševanju? Izkaže se, da ne.

Skupina kritikov je predočila drugačno razlago krhke narave Dijksterhuisovega odkritja [7]. Nieuwenstein idr. opozarjajo, da je uporabljena naloga (izbira stanovanja ali avtomobila) zahtevna, kar pomeni, da lahko na uspešnost vpliva cel kup dejavnikov (npr. motivacija, sposobnost pomnjenja, razpoloženje). Obenem se udeleženci odločajo le enkrat in vsak udeleženec se odloča le v enem pogoju (zavestni premislek ali reševanje nepovezane naloge). Če k temu dodamo še tipično majhno število udeležencev, se signal izgubi v šumu in hitro se zgodi, da – zgolj po slučaju – naletimo na “statistično pomemben” učinek.

Kdo ima prav? Kritiki v novi ponovitveni študiji z velikim številom udeležencev ne najdejo učinka nezavednega mišljenja in obenem pokažejo, da se kontroverzni rezultat najpogosteje pokaže v študijah z majhnim številom udeležencev [7]. To pa nakazuje, da imajo prav kritiki: zdi se, da je učinek nezavednega mišljenja – kot bi dejal Popper – prikriti učinek.

Veliko hrupa za …

Kje vse to pusti bralca, ki ga čaka pomembna odločitev? Žal si s predstavljeno serijo raziskav ne more prav veliko pomagati … Zgodba o učinku nezavednega mišljenja je – bolj kot zgodba o odločanju ali nezavednem – zgodba o šibkih znanstvenih praksah. A naj bo tako ali drugače, dober spanec in miselni odklop najbrž še nikomur nista škodila – pred težko izbiro ali kar tako.

Izven Škatle

[1] ^ Klein, G. (2013). Seeing what others don’t: The remarkable ways we gain insights. PublicAffairs.

[2] ^ Eureka (word). (n.d.). Wikipedia. Pridobljeno 12. januarja, 2015 na povezavi
https://en.wikipedia.org/wiki/Eureka_(word)

[3] ^ Dijksterhuis, A., Bos, M. W., Nordgren, L. F. in van Baaren, R. B. (2006). On making the right choice: The deliberation-without-attention effect. Science, 311, 1005–1007.

[4] ^ Dijksterhuis, A. in Nordgren, L. F. (2006). A theory of unconscious thought. Perspectives on Psychological Science, 1(2), 95–109.

[5] ^ Popper, K. R. (1989). Logika znanstvenega odkritja. Ljubljana: Studia humanitatis.

[6] ^ Strick, M., Dijksterhuis, A., Bos, M. W., Sjoerdsma, A., van Baaren, R. B. in Nordgren, L. F.
(2011). A meta-analysis on unconscious thought effects. Social Cognition, 29(6),
738–762.

[7] ^ Nieuwenstein, M. R., Wierenga, T., Morey, R. D., Wicherts, J. M., Blom, T. N., Wagenmakers, E. J. in van Rijn, H. (2015). On making the right choice: a meta-analysis and large-scale replication attempt of the unconscious thought advantage. Judgment and Decision Making, 10, 1-17.

Neke vrste računovodja.

Komentirajte prispevek