V slogu je moč

style

Slog. Krona človekovega izražanja. Pisani besedi vdahne lepoto in moč. V »The Sense of Style« (2014) kognitivni znanstvenik Steven Pinker razmišlja o slogu. O arogantnem, puhlem akademskem slogu, o piscih, ki morajo misliti na bralce, pa tudi o vejicah in pikah.


PinkerSteven Pinker je kognitivni znanstvenik, psiholog in jezikoslovec, ki se je proslavil predvsem z delom na področju usvajanja jezika, čeprav je njegov siceršnji akademski domet precej širok. Kdor koli je prebral kakšno njegovo poljudnoznanstveno delo, ve, da ni le kovač kreativnih hipotez in elegantnih argumentov; je tudi mojster pisarske obrti. Ko se poznavalec uma, možganov in jezika odloči napisati besedo ali dve o slogu in pisanju v 21. stoletju, to obeta zanimiv podvig.

Vprašanje bolj ali manj uspešnega sloga bi sicer brez pomisleka (in upravičeno) vrgli v naročje jezikoslovju, stilistiki ter literarnim študijam, a Pinker v izhodišče postavi definicijo sloga, ki ga veže tudi na kognitivno obravnavo: »[slog je] učinkovita raba besed, ki nagovori človeški um«. V enačbo se torej prikrade »um«. Ko se sprašujemo o bolj ali manj uspešnem jezikovnem slogu, torej ne obravnavamo zgolj prvin jezika, izrazov in pravil samih po sebi, ampak vselej z mislijo na bralčevo kognicijo.

»Kaj naredi slog boljši?« Da bi začrtal odgovor na to izhodiščno vprašanje, se Pinker prebije skozi osebni izbor več odlomkov različnih avtorjev (tudi ženinega!), kjer bralca pelje od vrstice do vrstice in pokaže, zakaj določeni deli slogovno uspejo in drugi manj. Ne začenja z velikimi idejami in nasveti. Pozoren je na majhna, a močna, jezikovna orodja in načela, ki lahko nabrusijo ali otopijo ost pisala. Ponavljanje jezikovnih struktur, močni uvodni stavki, mašila, zombijevski samostalniki, metakoncepti in klišeji so le nekatera izmed teh. Ko prečisti dobršen del jezikovnega arzenala, izlušči tudi ključno komponento vseh orodij: pisanje napravijo plastično, čutno. Pisec bralcu o stvareh naj ne bi samo poročal, temveč mu jih mora predvsem pokazati. Pisanje je okno v svet. V namišljen svet. Pisanje je dialog med piscem in bralcem.

Pot do dobrega sloga je – veliko bolj kot sledenje zapovedim – predvsem v jasni predstavi o namišljenem svetu, v katerem sporočate.

Kako slog izboljšati? Kaj je cilj dobrega pisanja in kaj preprečuje doseganje tega cilja? Pinker se osredotoči na akademski živelj in akademsko pisno produkcijo, ki ju sam najbolje pozna. Zakaj akademiki tako pogosto pišejo čobodraste tvorbe in svoje misli ovijajo v pajčevinasto terminologijo? Neuspeh akademskega pisanja Pinker pripiše preobteženi prtljagi znanja, ki strokovnjake prikuje v njihov svet in jim prepričuje, da bi znali pogledati z očmi bralca. Bi bilo bolje, če bi “strokovnjaki” znali za hip stopiti v bralčeve čevlje? Pinker pritrjuje.

Po analizi vzroka se ponovno posveti iskanju leka proti oteženim in nekoherentnim besedilom. Med drugim se zateče tudi k slovnici. Ko uvodoma prizna, zakaj rad bere slogovne priročnike (ker gre za uporabno plat teorije), je jasno, da ima tudi sam enak vzgib pri pisanju: slovnico predstavi kot orodje za dosego boljšega sloga. So skladenjska drevesa, s katerimi tako strastno operirajo jezikoslovci, res zgolj in samo bazen za teoretske bojeviteže? Ali pa se da iz logike teh dreves spoznati tudi kaj o ergonomiki bralnega dizajna? Pinker načela vnovič ilustrira z lastnim izborom manj uspešnih praks, vselej z obvezno dozo pikrosti. Da sta avtor in urednik knjige veliko stavila na dimenzijo »šaljivosti«, je razvidno tudi iz (pre)številnih karikatur in stripovskih smešnic (drugih avtorjev), ki tematizirajo to in ono jezikovno temo ali lapsus. Izbor sicer simpatičnih karikatur ne moti, glede na število pa je vsebinski doprinos vendarle zanemarljiv.

Primer skladenjskega drevesa (prirejeno po Jackendoff, 2002)

V zadnjem poglavju se Pinker približa normativnemu polu. Obdela stalnice z jedilnega lista jezikovnih gurmanov in »vseznalcev«, tj. tistih čuvajev, za katere vsakršno odstopanje od navideznega standarda vodi v jezikovni prepad. Ponudi tudi dva seznama oziroma pregledni razpredelnici: v eni predstavi svoj izbor besednih slamnatih mož, v drugi pa jezikovne čeri, ki bi jih bilo po njegovem dobro poznati. Pri tem velja izpostaviti, da sam ne pristaja slepo na dihotomijo pravilna in napačna raba; zanj obstajata predvsem utemeljena in neutemeljena raba. Pojma »utemeljitev« in »raba« gre tu razumeti specifično. Pinker »dežurnim jezikovnim čuvajem« očita, da se pred deljenjem nasvetov preredko posvetujejo s slovarjem. Vendar tudi slovaropisje ni nujno brez grehov. Mar slovaropisci niso »dežurni jezikovni čuvaji«? Jezikovna raba? Pinker predseduje »odboru za jezikovno rabo« (angl. usage panel) v okviru slovarja American Heritage Dictionary of English Language; skupino okoli dvesto strokovnjakov, ki so na takšen ali drugačen način poklicno vezani na jezik. Člani odbora nato na letni ravni odločajo o perečih jezikovnih zagatah in primernih rešitvah. Pinker se pri “razsojanju” med prav in narobe nasloni predvsem na mnenja odbora.

Če na slovnico gledamo kot izvirno aplikacijo za souporabo misli med govorci, ta postane precej bolj zanimiva in uporabna. Če razumemo, kako različne lastnosti slovnice omogočajo to souporabo, jih lahko izkoristimo za bolj jasno, pravilno in uglajeno pisanje.

Kaj oziroma v čem je torej čut-smisel za slog? Kognitivno obarvana definicija slogovne uspešnosti je pravzaprav zmes več tradicionalnih jezikovnih prvin: tu se v večji in manjši meri prepletajo vsaj slovnica, besedotvorje, pomenoslovje, besediloslovje in pravopis (torej v maniri uveljavljenih “anglofonih” slogovnih priročnikov). Podobno velja za ciljno publiko njegovih nasvetov; Pinker obravnavo sicer omeji na neleposlovje (angl. non-fiction) – vprašanje literarnega sloga tu torej izostane – a kljub močnemu preseku je to vseeno lahko precej obsežna množica besedilnih tvorb, kot razkrijejo tudi primeri, ki jih obravnava (publicistika, poljudnoznanstvena, strokovna literatura, strokovni dopisi ipd.). The Sense of Style bo najbolj nagovorila predvsem tisto akademsko bralstvo, ki želi s pisanjem doseči tudi širšo populacijo (in torej ne izključno stanovskih kolegov).

Nenazadnje – angleščina vendarle ni slovenščina – kaj bo torej neposredno zanimivega za pisce v slovenščini? Razpredelnice tukaj seveda lahko odmislite, prav tako marsikateri slovnično-slogovni napotek. Nekaj pomembnih sporočil The Sense of Style pa vendarle preči jezikovni most. V prvi vrsti predvsem prepotrebno zavedanje, da dober sestavek potrebuje pisca, ki želi nekaj povedati oz. še bolje: ki želi nekaj pokazati. Pisca, ki se zaveda omejitev bralčevega sveta in ki ve, da piščev in bralčev pomen nista vedno prekrivna.

The Sense of Style je zelo dobrodošlo branje za vse, ki jih zanima vpogled v mehaniko neleposlovnega pisanja. Vsekakor pa gre za delo, ki se sloga loteva s slogom.

 

Pinker, S. (2014). The Sense of Style: The Thinking Person’s Guide to Writing in the 21st Century. New York, NY: Penguin.

Izven škatle

Jackendoff, R. (2002). Foundations of Language: Brain, Meaning, Grammar, Evolution. New York: Oxford University Press.

 


Avtorstvo motivov na naslovni grafiki: Freepik in Situ Herrera, dostopno na naslovu: http://www.flaticon.com/

Prevodi navedkov iz angleščine v slovenščino: K. A.

Mladi raziskovalec na Donders Intitute for Brain, Cognition and Behaviour, Nijmegen, Nizozemska. Se zanima za jezik, njega kognicijo in podatke o možganih ... pa tudi za tisto lepljivo plast filozofije, ki se najde vmes.

Komentirajte prispevek