Nobelova nagrada za kognitivno znanost

brainfart

Nobelova nagrada velja za najprestižnejše priznanje znanstvenih in kulturnih dosežkov. Podeljuje se za dosežke v fiziki, kemiji, ekonomiji, medicini in fiziologiji, književnosti in miru. Domače kognitivce pa smo povprašali, komu bi podelili nagrado za kognitivno znanost, če bi ta kategorija obstajala.

Nobelovo nagrado podeljujejo od leta 1901, nagrado za ekonomijo pa od leta 1968. Čeprav kognitivni znanstveniki Nobelovo nagrado zaradi izrazite interdisciplinarnosti lahko prejmejo že sedaj (kot na primer psiholog Daniel Kahneman, ki je Nobelovo nagrado za ekonomijo prejel leta 2002), pa nas je zanimalo, komu bi domači raziskovalci podelili Nobelovo nagrado za kognitivno znanost, če bi ta nagrada obstajala. Ker je vprašanje hipotetično, smo za razliko od dejanskega izbora dopustili tudi posthumne nominacije. Odgovore so nam podali (v abecednem vrstnem redu) psiholog in nevroznanstvenik dr. Simon Brezovar, strokovnjak za umetno inteligenco dr. Matjaž Gams in filozof dr. Toma Strle.

Komu bi podelili Nobelovo nagrado za kognitivno znanost, če bi ta nagrada obstajala?


 

SIMON BREZOVAR, psiholog in nevroznanstvenik: “Nagrado bi podelil angleškemu zdravniku Thomasu Willisu”.

Thomas Willis (1621 – 1675)

Nagrado bi podelil angleškemu zdravniku Thomasu Willisu (1621 – 1675), ki je sicer najbolj poznan med nevrologi po Willisovem krogu, a je k razvoju kognitivne nevroznanosti prispeval mnogo več kot le odkritje osrednjega žilnega sistema v možganih. Willis je skoval besedo nevrologija, prvi je dosledno opisal možganske živce v možganih, prepoznal je številne nevrološke bolezni.

Kot kandidata za Nobelovo nagrado za področje kognitivne znanosti ga predlagam predvsem zato, ker je pomembno pripomogel k razumevanju, kako so kognitivne funkcije povezane z možgansko anatomijo. Pri tem se ni osredotočal zgolj na možgane zdravih posameznikov temveč tudi bolnikov. Willis je bil prvi zagovornik ideje, da so možgani razdeljeni v dve ravni struktur: nižje, ki so zadolžene za enostavnejše funkcije (reakcije, avtomatski odzivi), ter višje, ki so zadolžene za kompleksnejše strukture (jezik, mišljenje). Idejo je Willis eksperimentalno preveril in tudi potrdil tako na možganih živali kot tudi ljudi.

Willis je težil k povezovanju različnih disciplin, še posebej psihiatrije in nevrologije.

Willis je pokazal, da so možgani precej bolj kompleksen organ, kot so mislili do njegovega časa, poleg tega pa je uspel pokazati, da so funkcije v možganih lokalizirane. Willis je težil k povezovanju različnih disciplin, še posebej psihiatrije in nevrologije. Predpostavil je za tisti čas zelo napredno (in tudi pogumno) idejo, da so psihiatrične bolezni posledica motenj v delovanju možganov. S patološkimi študijami je iskal organske (nevrološke) osnove manije, melanholije in histerije.

Willis je poskrbel, da so stoletja po Hipokratu možgani ponovno začeli dobivati tisto, kar jim v resnici pripada – središče duševnih procesov. Mnogo bodočih avtoritet na področju kognitivne nevroznanosti je gradilo svoje teorije in poglede na Willisovih spoznanjih. O naprednosti (pred-časnosti) njegovega dela in prodornosti njegove misli priča dejstvo, da so bile številne ugotovitve, ki jih je podal, aktualne še vse do začetka 21. stoletja.


 

MATJAŽ GAMS, strokovnjak za umetno inteligenco: “Nobelovo nagrado v kognitivni znanosti si zasluži Christof Koch”.

Christof-Koch

Christof Koch (1956)

Nobelovo nagrado v kognitivni znanosti si zasluži Christof Koch, oz. si jo zaslužita Giulio Tononi in Christof Koch, ki sta razvila in objavila najboljšo teorijo zavesti. Koch je objavljal skupaj z nobelovcem Francisom Crickom, s soavtorji ima 300 člankov, objave v najbolj znamenitih revijah kot Science ali Nature, imel je redno rubriko v Scientific American. Je direktor inštituta »Allen Institute for Brain Science« v Seattlu, ki ga financira Paul G. Allen s 300 milijoni dolarjev. Med mnogimi dosežki omenimo vabljeno predavanje na IJCAI 2015, eni najbolj uglednih konferenc o umetni inteligenci na svetu.

Njuna teorija se angleško imenuje “Integrated information theory (IIT)” [1] (slo. Teorija integrirane informacije) in temelji na petih aksiomih, ki jih nato razvijeta v pet postulatov. Na osnovi tega med drugim postavita kvantitativno oceno zavesti in izmerita stopnjo zavesti pri ljudeh, živalih, računalnikih.

Koch je objavljal skupaj z nobelovcem Francisom Crickom, s soavtorji ima 300 člankov, objave v najbolj znamenitih revijah kot Science ali Nature, imel je redno rubriko v Scientific American.

Na predavanju na IJCAI 2015 je Koch predstavil dve dodatni zanimivi tezi:

  1. Simulacija inteligence in zavesti ni inteligentna ali zavestna, kot tudi simulacija črne luknje v resnici ne krivi prostora.
  2. Računalniki sedanje digitalne arhitekture verjetno sploh ne morejo doseči zavesti in inteligence, ker je numerična ocena zavesti prenizka. Razlog je v izdelavi čipov, kjer je povezljivost med tranzistorji bistveno premalo samo-referenčna. Človeški nevroni so namreč večinoma navezani sami nase, oz. so večinoma v interakciji sami s sabo.

 

[1] ^ Tononi, G., & Koch, C. (2015). Consciousness: Here, there and everywhere? Philosophical Transactions of the Royal Society B: Biological Sciences, 370(1668), 20140167-20140167. Retrieved from: http://rstb.royalsocietypublishing.org/content/370/1668/20140167


 

TOMA STRLE, filozof: “Nobelovo nagrado za kognitivno znanost bi podelil Franciscu Vareli”.

Varela (Biologist).jpg

Francisco Varela (1946 – 2001)

Nobelovo nagrado za kognitivno znanost bi podelil Franciscu Vareli (1946 – 2001), biologu, filozofu, nevroznanstveniku in kognitivnemu znanstveniku, saj njegova misel in delo utelešata prav to, k čemur stremi (oz. bi morala stremeti) kognitivna znanost, tj. k celostnemu razumevanju kognicije [1] in življenja, ki presega okvire posameznih disciplin. Varela je svojo raziskovalno pot začel v biologiji (kjer je skupaj s svojim učiteljem Humbertom Maturano med drugim vpeljal odmeven princip autopoiesis), vendar njegova raziskovanja segajo veliko dlje. V kognitivni znanosti je npr. znan po odmevni teoriji udejanjene kognicije (enactive cognition) [2] in programu nevrofenomenologije [3].

Varela kognicije nikoli ni mogel koncipirati kot nekakšnega preslikavanja zunanjega okolja v notranje mentalne reprezentacije, nad katerimi izvajamo računske operacije, ki naj bi vodile v določeno vedenje (kot v grobem kognicijo pojmuje klasična kognitivna znanost). Kognicija je po njegovem nasprotno, aktivna dejavnost, aktivna interakcija organizma z okoljem, ki drug drugega določata in sta pravzaprav neločljivo povezana.

Bil je filozof (teoretik), nevroznanstvenik (empirik) in praktik budističnih praks opazovanja lastne zavesti — skupek veščin znanstvenika, ki so v znanosti izjemno redke.

The embodied mind: Cognitive science and human experience (1991)

Okolje, telo (tako fizično kot živeto telo, kot ga izkušamo) in izkustvo organizma po njegovem predstavljajo bistven del tega, čemur pravimo kognicija. Varela kognicije tako ne opredeljuje le s tretjeosebnega vidika, kot je v navadi v znanosti, ampak jo razume kot bistveno prvooseben, izkustven pojav. Po njegovem moramo zato preučevati tako tretjeosebne (kar počne npr. nevroznanost), kot prvoosebne, izkustvene vidike duševnosti (zato se je v svojih delih naslanjal na budistično tradicijo in prakso ter tradicijo filozofske fenomenologije, sledeč npr. Husserlu).

Tako različnih pristopov k preučevanju kognicije in življenja pa v svoji misli ni poskušal združevati iz varnega zatočišča teorije (odmaknjen od “nepomembnih” podrobnosti empirije), specifične usmeritve določene znanstvene discipline ali mimo spoznavanja lastnega izkustva. Bil je filozof (teoretik), nevroznanstvenik (empirik) in praktik budističnih praks opazovanja lastne zavesti — skupek veščin znanstvenika, ki so v znanosti izjemno redke. Varela si— če bi Nobelova nagrada za kognitivno znanost tudi v resnici obstajala — s svojo širino, prodornostjo in vplivom na moderno kognitivno znanost, nagrado močno zasluži.

 

[1] ^ Pojmovane kot angleški mind.

[2] ^ Varela, F. J., Thompson, E., & Rosch, E. (1991). The embodied mind: Cognitive science and human experience. Cambridge, MA: MIT Press.

[3] ^ Varela, F. (1996). Neurophenomenology: A Methodological Remedy for the Hard Problem. Journal of Counsciousness Studies. 4(3), 330-349.


Avtorstvo motivov na naslovni grafiki: Freepik, dostopno na naslovu: http://www.flaticon.com/

Komentirajte prispevek