Telo ‒ duh, napačna dihotomija

dihotomija

V kognitivni znanosti se mnogo problemov predstavlja v obliki dihotomij, resničnih ali zgolj navideznih nasprotij, ki probleme razdelijo v dve neprekrivni področji. Ena najbolj znanih je dihotomija telo-duh, za katero pa se po natančnejšem pregledu izkaže, da ​morda​ ni prava dihotomija.


urban_kordes

Urban Kordeš

George Spencer-Brown, čigar knjiga Laws of Form [1] je navdihnila kibernetike (ki so posledično navdihnili začetke kognitivne znanosti), utemelji svoje spoznavnoteoretsko-logično delo na imperativu: »razlikuj!« Razlikovanje (tega nasproti vsemu ostalemu) Spencer-Brown vidi kot pogoj in temeljni akt duševnosti. Razlikovati torej moramo, brez tega (temeljnega) akta bi lebdeli v neskončni brezoblični praznini. Morda bi na tem mestu lahko mistiki pripomnili, da je odvajanje od razlikovanja ravno osnovni napotek na poti do razsvetljenja, ampak prihranimo to temo za kakšno drugo številko Črne škatle. Predlagam, da se na tem mestu skromno zadovoljimo s približno ugotovitvijo, da brez razlikovanj in dihotomij spoznanje ne bi bilo možno.

Spencer-Brown pomenljivo namiguje na to, da je razlikovanje v rokah opazovalca (razlikovalca?) in ne preprost odziv duševnosti na konture »resničnega«” sveta. Znanstveniki ne moremo gledati na naša razlikovanja (in na njih zgrajene modele) drugače kot na poskuse funkcionalnega opisa podatkov, ki jih imamo na voljo. Če bi nanje gledali kot na neposreden opis resničnosti, potem ne bi bilo kaj dosti prostora za falsifikacijo preživelih teorij (tistih, ki ne modelirajo podatkov dovolj dobro) … in s tem za razvoj znanosti. Razlikovanja (in s tem modele) torej določamo, izbiramo, konstruiramo.

Kaj je torej narobe z dihotomijo fizični svet – zavest? Ni prava dihotomija!

Pravkar povedanega načeloma ni težko sprejeti: večina znanstvenikov se strinja s tem, da so modeli in teorije konstrukti. To se morda najbolje kaže pri kvantni fiziki, kjer imamo model, ki odlično opisuje (in napoveduje) meritve, ne prispeva pa kaj dosti k našemu intuitivnemu razumevanju kvantnega sveta. Da bi opozorili na to, da kvantna teorija ni nič drugega kot funkcionalni opis odnosov med izmerljivimi količinami, kvantni fiziki zato radi navajajo Diracovo navodilo »Shut up and calculate!« [*] Teorija je torej zemljevid in ne teritorij – pomaga nam pri navigaciji, ni pa »fotografija« resničnosti. Dokler govorimo o kvantni fiziki, ta trditev ni preveč sporna. Kaj pa se zgodi, če jo razširimo na naša vsakodnevna mnenja in prepričanja (ki so prav tako neke vrste teorije oziroma funkcionalni opisi resničnosti)?

To me pripelje do dihotomije, ki sem jo izbral za vpis na črno listo: telo – duh. Morda ta nekoliko arhaična artikulacija ni najbolj posrečena, zato ji recimo raje: fizično – doživljajsko.

Pojma fizično verjetno ni treba podrobneje pojasnjevati. Zanimivo je, da je na drugi del te dihotomije (torej doživljajsko) izjemno težko pokazati, kljub temu, da nam je najbližje. Verjetno je najboljša definicija tista Thomasa Nagla, ki opisuje doživljajsko kot tisto, po čemer se lahko vprašamo s »Kako je biti?« (»What is it like to be?«) [2]. Vprašanje, kako je biti bralec tega teksta, je na primer odgovorljivo – odgovori so lahko na moč različni, vsekakor pa vsi govorijo o neki vrsti doživljanja. Če pa se vprašamo, na primer, kako je biti ta ekran, si odgovor težko predstavljamo. Vprašanje je torej smiselno (odgovorljivo) samo v primerih, ko imamo opravka z zavestjo. Recimo torej, da opišemo doživljanje kot način, kako se je zavedati. Ne bi bilo napačno, če bi obravnavani dualizem prevedli na par fizični svetzavest.

Doživljam = sem. In samo tako si lahko ustvarim mnenje o čemerkoli, na primer o svetu (o sebi, o stvareh …). Svet, kot si ga predstavljamo, je model.

Od kar predavam in pišem o doživljanju ter zavesti, me preseneča, kako težko je slušateljem opisati, za kaj gre. Kaže, da imamo nekakšno slepo pego za dejstvo, da je doživljanje osnovni in neizogibni medij našega bivanja. Ne le, da ne opazimo, kako so vsa naša prepričanja o sebi in svetu – doživljanja. Ne opazimo, da ne opazimo! Ko rečemo: »tu je ekran«, je povsem naravno izpustiti del: »doživljam/vidim/zdi se mi, da je tu ekran«. Zelo težko se pripravimo k temu, da bi opazili, da opažanje, »tu je ekran«, nujno predpostavlja doživljanje, zavest. Za to slepo pego je kriva temeljna lastnost naše zavesti, povezana s tem, kar je Edmund Husserl zelo ustrezno opisal kot naravna naravnanost [3]: naša doživljanja urejamo, interpretiramo in osmišljamo kot doživljanja nečesa. Ta proces urejanja, interpretacije in osmišljanja je tako učinkovit in bliskovit, da ni težko spregledati medija, v katerega smo bivanjsko potopljeni – zavesti.

Kaj je torej narobe z dihotomijo fizični svet – zavest? Ni prava dihotomija! Prava dihotomija mora razdeliti vsebinski prostor na dva, po možnosti neprekrivajoča se dela. Par fizični svet – zavest pa meša dva vsebinska nivoja: nivo doživljanja, ki je primarni bivanjski medij, in nivo fizičnega sveta, ki je ureditev (interpretacija, osmišljanje) doživljajskih vsebin.

Naj opozorim, da to ni debata o ontološkem obstoju fizičnega sveta. Sprejetje preprostega dejstva, da ne moremo spoznati ničesar izven doživljanja, ne pomeni, da smo se odločili za neko vrsto idealizma, ki pravi, da je duh primaren in fizični svet samo zabavna igra duha. Ne. Vse, kar smo naredili (sledeč Descartesu, Jamesu, Husserlu in drugim mojstrom epistemologom), je, da smo opazili dejstvo, da je doživljanje medij, v katerega smo bivanjsko vrženi, in iz njega na noben način ne moremo izplavati. Doživljam = sem. In samo tako si lahko ustvarim mnenje o čemerkoli, na primer o svetu (o sebi, o stvareh …). Svet, kot si ga predstavljamo, je model. Morda bolje: je način urejanja doživljanja v smiselno in zvezno zgodbo.

Nemški neokantovski filozof Paul Natorp je pokazal [4], kako omenjena slepa pega pripelje do napačnega razumevanja nadaljnjih dihotomij, kot sta objekt – subjekt in »notranje« – »zunanje«. Po Natorpu izbiramo v našem doživljajskem polju tiste »dele«, ki so stabilni glede na (med)osebne, časovne in prostorske situacije. Temu procesu, ki pripelje do objektivnega, »zunanjega« sveta pravi objektificiranje. Kar ostane, je subjektivno, “notranje«”. Zanimivo je, da Natorp ugotavlja, da se meja med poloma skozi življenje spreminja (navadno se subjektivno umika objektivnemu).

V naših vsakodnevnih, »naravnih« intuicijah pozabimo na doživljajski medij, ki je vir vsakega možnega spoznanja, in sprejmemo materialni svet kot temelj.

Če menite, da je tovrstno razmišljanje čista filozofska spekulacija, da ne bi moglo biti bolj očitno, da je svet … pač tam zunaj in da je tak, kot se kaže (v stilu »verjamem samo temu, kar vidim«), pomislite na svoje zadnje fantastične sanje. Nič nenavadnega ni, če ste morda jahali zmaja nad piramidastimi vijoličnimi oblaki. Kako je mogoče, da niti za trenutek niste podvomili v resničnost tako nenavadne scene? Se je vaš občutek očitne resničnosti fantastičnega sanjskega sveta na kakršenkoli način razlikoval od občutka očitne resničnosti sveta, ki vas obdaja zdaj? Če niste imeli lucidnih sanj, se verjetno ni. (Če pa ste jih imeli, to samo pomeni, da se je občutek resničnosti pomaknil drugam – v vero v to, da vaše »resnično« telo leži v »resnični« postelji.) Kakorkoli že – ne moremo mimo dejstva, da je šlo v obeh primerih za občutek, torej doživljanje. Ne moremo torej mimo dejstva, da je doživljanje primarno in da je ideja materialnega sveta funkcionalni opis (model), s katerim urejamo del doživljajske pokrajine.

Natorp vidi materialni svet kot nekakšno podmnožico doživljajskega (v novejši kognitivni znanosti ima podoben pogled Max Velmans [5]). Kar je ravno nasprotno od vsakdanjega »občutka«, ko (zaradi prej omenjene slepe pege) vidimo doživljanje kot podmnožico materialnega sveta. V obeh primerih je preskok od enega »pola« k drugemu zelo težek in problematičen, kljub temu pa je med obema vidikoma bistvena razlika.  V prvem primeru (občutek materialnega sveta nastane kot način organizacije doživljajske pokrajine) ne govorimo o materialnem svetu. Če smo natančni, moramo govoriti o našem prepričanju o obstoju takšnega sveta. Prepričanje je seveda le en od načinov doživljanja. Kot rečeno, je vprašanje za drugo debato, koliko to prepričanje priča o obstoju takšnega sveta.

V naših vsakodnevnih, »naravnih« intuicijah pozabimo na doživljajski medij, ki je vir vsakega možnega spoznanja, in sprejmemo materialni svet kot temelj. Ko spregledamo doživljanje, ostane svet, napolnjen s stvarmi. Pri nekaterih od teh stvari lahko opazujemo vedenje, ki morda nakazuje, da se nekje zadaj skriva doživljanje. Ne moremo pa tega izmuzljivega doživljanja nikjer jasno opaziti, kaj šele izmeriti. S tega vidika je razumljivo, zakaj dolgo časa razprava o doživljanju ni sodila v okvire znanosti. Razcvet kognitivne znanosti nas je prisilil, da s stisnjenimi zobmi priznamo obstoj te sumljive substance in začnemo iskati, kje (v materialnem svetu) se skriva – tako imenovani »težek problem« kognicije.

Kot kaže, je doživljanje bolj zvito, kot smo pričakovali. Izbralo si je najbolj prekanjeno skrivališče: je povsod.

[*] ^ Slovenski prevod: “Utihni in računaj!” Izjavo pripisujejo Paulu Diracu, čeprav jo je morda izvorno uporabil David Mermin.

Izven škatle

[1] ^ Spencer-Brown, G. (1969). Laws of Form. London: Allen & Unwin.

[2] ^ Nagel, T. (1974). What Is It Like to Be a Bat? The Philosophical Review, 83(4).

[3] ^ Husserl, E. (2005). Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija. Ljubljana: Slovenska matica. (Izvirnik izšel leta 1936).

[4] ^ Natorp, P. (1912). Kant und die Marburger Schule. Kant-Studien, (17).

[5] ^ Velmans, M. (2000). Understanding Consciousness. London: Routledge.

Komentirajte prispevek