Aljoša Kravanja & prof. dr. Jan Slaby: Kant je vsestransko orožje

V petem pogovoru serije V ozadju znanstvenih dosežkov predstavljamo Aljošo Kravanja, prevajalca in filozofa tik pred doktoratom na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in prof. dr. Jana Slabyja, profesorja filozofije na Inštitutu za filozofijo Svobodne univerze v Berlinu.

Aljoša Kravanja zaključuje doktorat iz filozofije Immanuela Kanta, enega izmed osrednjih nemških filozofov 18. stoletja. Pred tem se je kot mladi raziskovalec izpopolnjeval na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je sodeloval v raziskovalnem projektu Pravo in možgani. Kot prevajalec se večinoma ukvarja s francoskimi avtorji; med drugim je prevedel knjigi Nietzsche in filozofija Gillesa Deleuza ter Rojstvo biopolitike Michela Foucaulta.

Prof. dr. Jan Slaby se v svojih raziskavah ukvarja s t. i. politično filozofijo duha, kar pomeni, da v svoji kritični obravnavi duševnosti in povezanih tem upošteva tako politične, družbene, filozofske kot tudi znanstvene vidike. Na tak način preučuje kritično nevroznanost, filozofijo čustev in kognitivno znanost. O tem je v vodilnih znanstvenih revijah in zbornikih do sedaj samostojno oz. v sodelovanju s soavtorji objavil že precejšnje število člankov.


Oba tokratna sogovorca družita filozofija in kritičnost. Aljoša Kravanja se je v svojem doktoratu posvetil enemu izmed treh osrednjih Kantovih del, Kritiki razsodne moči, kjer kritika nastopa že v naslovu. Posvetil se je dvema odstavkoma, ki že več stoletij burita filozofske misli. Na Kanta se je osredotočil, ker imamo v Sloveniji močno tradicijo v preučevanju klasičnih nemških filozofov. Jan Slaby se, po drugi strani, kritično posveča pojmom, ki se v sodobni družbi pogosto pojavljajo v okviru nevroznanosti, npr. afekt, resilienca in čustva. Ugotavlja, da način rabe teh pojmov ni povsem nedolžen in prinaša s seboj pomembne družbene implikacije.

Naša gosta spregovorita o tem, kako sta prišla do svojega raziskovalnega področja. Kant je svoja dela napisal pred razvojem nevroznanosti. Ampak zakaj lahko o Kantu govorimo tudi, kadar se pogovarjamo o nevroznanosti? Kakšen je smisel, da Kanta prebirajo sodobni bralci in kaj lahko iz njegovega dela pridobijo prodajalci v bližnji trgovini? Filozofi morajo pri svojem pisanju ustvarjati nove ideje, ampak kako pridejo do njih? Kaj vpliva na navdih? Ali širša javnost res prezira intelektualce in ali bi morali intelektualci zakriti svoj status, da bi lažje širili svoja spoznanja? Kdo sploh ima pravico, da zakriči, ko je cesar nag? Čisto na koncu pa sta se naša gosta posvetila še vprašanju skupinskega raziskovanja v filozofiji. Zakaj en izmed njiju meni, da filozofi ne morejo pisati člankov v soavtorstvu, drugi pa meni, da to prinaša precej koristi?


Jan Slaby: Moje ime je Jan Slaby in sem profesor filozofije na Svobodni Univerzi v Berlinu (Freie Universität Berlin). Ukvarjam se predvsem s filozofijo duha, s temami, ki se nahajajo na presečišču med družbenim in psihičnim; slednje sam občasno poimenujem “politična filozofija duha”. Z drugimi besedami, sprašujem se, kako specifični življenjski pogoji, družbene institucije, družbene prakse, mediji ipd. sovplivajo na posameznikovo mentaliteto, subjektivnost in kako se subjektivnost sploh poraja. Gre pravzaprav za vidik, s katerim želimo človeški subjekt razumeti v njegovem času in specifičnih družbenih okoliščinah.

Jan Slaby: Moje delo je v posebnem razmerju do kognitivne znanosti in znanosti uma, pri čemer pa ne gre izključno za celostno sprejemanje, ampak prej za nekoliko skeptično in kritično pozicijo z nekaj distance do teh disciplin.

Tu se filozofija sreča z drugimi vedami, kot so družboslovje, kulturne študije, antropologija itd. Ta perspektiva je, upam, prav tako zanimiva, ker razkriva, kako pomembne so posamezne znanstvene discipline znotraj kognitivne znanosti za spoznavanje delovanja človeškega uma. Če se ne motim si, Aljoša, ti tudi filozof in se zanimaš za podobne tematike. Tako se lahko morda že kar takoj na začetku strinjava, da vstopa najino delo v posebno razmerje do kognitivne znanosti in znanosti uma, pri čemer pa ne gre izključno za celostno sprejemanje, ampak prej za nekoliko skeptično in kritično pozicijo z nekaj distance do teh disciplin, čeprav na nek način tudi naju zanimajo in sva tudi sama navdušena nad njimi.

Morda je to tudi moje prvo vprašanje tebi, po tvoji predstavitvi, tj. kakšen je tvoj odnos do kognitivne znanosti in nevroznanosti. Lahko tudi jaz povem nekaj več o mojih stališčih na to temo, ampak ne želim biti predolg že uvodoma, ker me zanima tudi tvoje mnenje.

Aljoša Kravanja: Moje ime je Aljoša Kravanja in trenutno delam kot raziskovalec na področju kriminologije in filozofije, pa tudi kot prevajalec, predvsem iz francoščine. V zadnjem času sem se posvečal predvsem delu za mojo doktorsko disertacijo, ki sem jo oddal pred nekaj meseci in kjer se posvečam filozofiji Immanuela Kanta.

Aljoša Kravanja: Kantovska filozofija in nemški idealizem se na poseben način dotikata nevroznanosti in kognitivne znanosti, ker se na prvi pogled obe strani ukvarjata s skupno temo: subjektivnostjo. Kljub temu pa to temo obravnavata z dveh povsem nasprotnih oziroma različnih pogledov.

Menim, da se kantovska filozofija in nemški idealizem na poseben način dotikata nevroznanosti in kognitivne znanosti, ker se na prvi pogled obe strani ukvarjata s skupno temo: subjektivnostjo. Kljub temu pa to temo obravnavata z dveh povsem nasprotnih oziroma različnih pogledov. Zato se strokovno nagibam h kritični poziciji do nevroznanosti in kognitivne znanosti, vsekakor. Mislim pa da bom skušal to premostiti tako, da ne bom vselej razmišljal zgolj kritično.

Jan Slaby: O Kantu? To pa je celo področje.

Aljoša Kravanja: Vsekakor.

Jan Slaby:  Si pisal o Kritiki čistega uma, teoretični filozofiji ali o čem drugem?

Aljoša Kravanja: V disertaciji sem prisal o Kritiki razsodne moči. Glavni razlog pa je, da sem želel obiti osrednje teoretične težave kantovske filozofije. Kritika razsodne moči se po mojem mnenju upravičeno bere kot osrednja od treh Kantovih kritik. To je tudi najpomembnejši razlog, da sem pisal o Kritiki razsodne moči.

V Kritiki razsodne moči sta pravzaprav dva odstavka oziroma dela, ki so ju pogosto brali drugi filozofi kot na primer Schelling ali Hegel, tj. 76. in 77. odstavek. No, moja doktorska disertacija je pravzaprav poglobljena analiza teh dveh odstavkov.

Jan Slaby: V primerjavi z nevroznanostjo je to res nekaj povsem drugega. Vedno znova me preseneti, na kako visoki konceptualni ravni je delal Kant. Kot filozofi lahko utemeljimo naša življenja le s petdesetimi stranmi njegovih del. Ali pa celo zgolj s konceptom razumevanja ali pa konceptom razsodne moči. Kantova teorija razsodne moči je skozi današnje oči neverjetna in tudi tako zelo slabo razumljena v mnogih disciplinah filozofije. Tako je tudi drugje, v odmevnih trditvah o možganih, kako sposobna je nevroznanost sedaj razumeti, kako se npr. odločamo ali pa kako pridemo do določenih zaznav.

To je lahko precej težko in ravno to je bil del moje poti v kritični pogled na nevroznanost. Po eni strani obstaja na ravni razumevanja nekaj dejanskih razhajanj, na drugi strani pa imamo pretirano prisotnost nevroznanstvenikov v današnjem svetu, kjer je znanost na piedestalu, ne glede na to, ali ljudje sploh razumejo, s čim se znanost ukvarja ali pa kako deluje. Kaj pomeni, da imamo nevroznanstveno študijo, ki dejansko ima neke rezultate ali pa karkoli pove o duševnih pojavih?

Vsi ti zapleteni nevroznanstveni procesi so v resnici zelo slabo razumljeni, a vseeno obstaja neka privzeta kredibilnost vseh nevroznanstvenih narativ, rezultatov oz. karkoli pač nevroznanost proizvaja. To je lahko razlog za težek proces pozicioniranja sebe kot filozofa zunaj ozkih krogov privržencev Kantove ali pa Heglove filozofije.

Je bilo to zate težko v času tvojega študija oz. v interakciji z univerzo, da živiš v času, ko se zdi vidnost nevrokognitivne znanosti kulturno tako izrazita? Ali pa morda takšnih težav nisi imel?

O KULTURNEM PRESTIŽU NEVROZNANOSTI

Aljoša Kravanja: Ja, mislim, da je zadaj širši problem, ki ni omejen le na mojo situacijo, da se morajo znanstveni oz. recimo filozofski projekti, ki dobijo financiranje oz. so podprti s strani države, ukvarjati z nevroznanostjo ali pa morajo biti postavljeni v okvir nevroznanosti. Na primer, bolj verjetno je, da dobiš javna sredstva za projekt v kriminologiji, če ga okviriš v nevroznanstvenih terminih kot pa v strokovnem okviru kriminologije.

Seveda je najverjetneje enako s filozofijo. Težje je dobiti javna sredstva za projekt, ki se ukvarja le s Kantom ali pa nemškim idealizmom, imeti moraš tudi nevroznanstveni del. Problem je seveda v tem, da je ta del le nek umeten dodatek, ki se v resnici ne nagovarja teorije, s katero se ukvarjaš. Strinjam se torej, da je nevroznanost problematična – ne toliko kot znanost, bolj zaradi svoje pozicije, ki jo ima – v tem pogledu, torej.

Jan Slaby: O tem smo s sodelavci deloma premišljevali nekaj let nazaj: da lahko obravnavamo nevroznanost kot način oz. kot temo za preučevanje trenutnih razmer in tega, kaj pomeni biti človek v današnjem času, kaj pomeni, da delaš raziskave o človeku, tako da bi lahko načeloma tudi malce obrnil situacijo in razumel to kot preizkus tega, kako se proizvaja določene tipe znanja v specifičnem okolju. Na primer, kako so določene raziskave narejene le zato, ker bodo v javnosti dvignile prah, npr. študije o možganih mladostnikov ali kriminalcev. Za takšno raziskavo bo nedvomno veliko zanimanja in bo financirana itd. Prav tako to dobro deluje pri domnevnem neobstoju svobodne volje, da smo vsi determinirani, in tako dalje, ali pa, da so možgani programirani že iz pradavnine.

Aljoša Kravanja: Bolj verjetno je, da dobiš javna sredstva za projekt v kriminologiji, če ga okviriš v nevroznanstvenih terminih kot pa v strokovnem okviru kriminologije.

To so takšne lepe naracije, ki jih javnost lahko razume, ampak ko se enkrat kot raziskovalec poglobiš v nevroznanstvene raziskave, vidiš, kako deluje produkcija znanja v neoliberalnih časih. Tega ne mislim in govorim zato, ker bi iskal krivca, ampak bolj zato, ker lahko v resnici vidiš, kako so profesionalni znanstveniki prisiljeni prilagajati svoje raziskovalne teme in delo raziskovalnih skupin v okviru takšnega diskurza, ki je kar nekako diktiran.

Primerov je sicer več, na primer raziskave o socialni kogniciji in empatiji, kjer gre za celo industrijo. In znotraj teh področij področij je ogromno zanimivega raziskovanja, tudi znotraj socialne psihologije. A vse to se mora vedno prilegati neki šabloni, nekemu trendu, da paše notri. Menim, da veliko nevroznanstvenikov, ki želijo dobro, se razume, a morajo teme za raziskave vselej prilagoditi pravilom, ki so zelo specifična.

Jan Slaby: V ozadju nevroznanosti je določen diskurz, ki govori o tem, kakšen potencial ima vsak posameznik, kako lahko ta potencial neguješ za namene trga, da bo uporaben zate. To je diskurz, za katerega se mi zdi, da je postal obraz nevroznanosti.

Hkrati pa obstajajo diskurzi o subjektivnem, razumevanju človeka, vodenju, izobraževanju, vzgoji otrok, prestopnikih in politikah. In pravzaprav lahko vidiš, skoraj po heglovsko, kako nevroznanost zajame nekakšno bistvo našega časa skozi ta preplet z raznovrstnimi praksami. Mislim, da je bil to naš poskus, da bi nekako obrnili situacijo in naredili kritično nevroznanost filozofijo našega časa. Gre torej za združevanje filozofije znanosti in kritike znanosti z bolj sociološko diagnostiko današnjega časa. Mislim, da je to eden od načinov, kjer kot filozof ne zblaznim ob vsem tem napredku.

Aljoša Kravanja: Torej si mnenja, da je nevroznanost kar nekako organsko združljiva z neoliberalizmom?

Jan Slaby: Ja, v nekaterih pogledih bi rekel, da je nekakšen paradni konj neoliberalizma na več nivojih. Primer tega je način, na kakršnega se loti določenih diskurzov. Recimo, če pogledamo mreže, nevronske mreže in mreže subjektivnosti; lahko bi govorili o teoriji človeškega kapitala. V ozadju nevroznanosti je določen diskurz, ki govori o tem, kakšen potencial ima vsak posameznik, kako potem to lahko kultiviraš za namene trga, zato, da bo uporaben zate. To je diskurz, za katerega se mi zdi, da je postal obraz nevroznanosti.

Drug primer je diskusija o nevroplastičnosti. Sporočilo slednje je, da tvoji možgani niso nespremenljivo povezani, ampak da jih lahko spreminjaš, neguješ. Tovrstno razmišljanje potem vodi to tega, da si na delovnem mestu sicer kot posameznik, a vselej del omrežja in tako dalje. Ne bi sicer rekel, da gre za neposredno prevzemanje, bolj za tako preizkušeno vsrkavanje posameznih diskurzivnih elementov.

O MOTIVACIJI

Aljoša Kravanja: Mislim, da so naključja igrala ogromno vlogo pri mojem zanimanju za Kanta. V Ljubljani imamo izredno močno kantovsko šolo, tudi v povezavi s heglovsko interpretacijo. Imamo filozofe, kot so Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič, Rado Riha, Zdravko Kobe, ki niso zelo znani le v Sloveniji, temveč tudi onkraj nje.

Aljoša Kravanja: Članke pišem, ker preprosto želim razumeti določene stvari. Rad vidim, kako se koncepti povezujejo, in te interakcije predstavim na način, ki bo primeren širšo publiko.

Zdi se, da je v Sloveniji, vsaj na Filozofski fakulteti, čisto naravno, da resno študiranje filozofije pomeni študiranje Kanta in Hegla. To je praktično norma. Razlog, da sem izbral Kritiko razsodne moči za svojo temo doktorata, je ravno to, kar sem omenil prej. Želel sem stopiti zastran glavnih teoretskih smernic, se poglobiti v obrobno problematiko kantovske filozofije.

Splošno gledano, članke pišem zato, ker preprosto želim razumeti določene stvari. Rad vidim, kako se koncepti povezujejo in nato te interakcije predstavim na način, ki bo primeren širšo publiko. Mislim, da je to glavna motivacija za moje delo.

Jan Slaby: To so odlični odgovori na za filozofa zelo težko vprašanje: “Kaj je motivacija?” Seveda vedno lahko govorimo o tem, da pač želimo razumeti na način, ki bi koristil človeštvu, razumeti, kaj sploh pomeni biti človek. To je najbolj splošna raven te globoke motivacije, ki nas žene v filozofijo.

Seveda pa si vedno otrok nekega časa, ki te žene v to, kar počneš. Govorila sva že o nevroznanosti in temu močnemu nagonu, da se odzovemo na stvari, ki jih vidimo kot problematične. Gre torej za nekakšen kritiški odziv. Zame je bil vedno del motivacije, da sem oba našteta motivatorja združil skupaj.

Obstaja ogromna filozofska zapuščina, kjer nas avtorji izpred 2500 let še vedno nagovarjajo, nam še znajo povedati nekaj pomenljivega o človeški naravi ali o tem, kaj pomeni biti človek, hkrati pa se zavedamo, da živimo v času, ko so stvari popolnoma drugačne od kateregakoli drugega obdobja. Živimo v politično zelo nevarnem času, prav zato pa ima filozofija to potrebo po odzivu na dogajanje okoli nas, dogajanje v svetu politike, tudi zgodovinsko. Vse te delčke je seveda izredno težko sinhrono združiti.

Hkrati pa je precej očitno, da ko, denimo, bereš Kanta ali pa Aristotela, da nam še vedno neposredno govorita, da nas učita, kaj pomeni razum, s čimer nagovarjata prav našo politično naravo, nagovarjata naš etos, našo razumskost. In včasih, čeprav poskušamo biti pragmatični, kar se tiče našega odločanja in se moramo prebijati skozi džunglo institucij, se še uspemo navdušiti nad filozofijo in nad tem, kako zediniti človeško naravo in človeški razum na eni strani ter konkretno časovno obdobje, v katerem živimo.

O DRUŽBENI VLOGI IN TEORIJI

Jan Slaby: Mislim, da vsi najini odgovori kažejo, da trenutna politična in zgodovinska situacija in akademska teorija sodijo skupaj. A to je pač zahtevno. Zahtevno je pluti med zapleti vsakdana na eni strani in konceptualno ravnijo filozofije.

Kako se ti, Aljoša, odzoveš na ta izziv, ki ga prinaša specifični dandanes, hkrati pa imaš ob sebi neko večnost filozofske misli?

Aljoša Kravanja: Obstajata dve poti, kako lahko filozofija v svojem temelju naslavlja težave svojega časa. Prvi je, da poskuša obravnavati nekaj resničnega iz vsakdanjega življenja kot specifičen primer nekega splošnega, že znanega filozofskega pojma. Drugi način je precej drugačen. Filozofija lahko začne gledati nase kot na nekaj sodobnega, kot na družbo, ki je vedno neka popolnoma nova instanca, kar pomeni, da se mora naučiti razmišljati radikalno drugače. Mislim, da filozofi naravno delujejo na način, opisan v prvem primeru. Torej da nekako vidijo neko specifičnost le kot primer splošnih filozofskih konceptov.

Jan Slaby: Zahtevno je pluti med zapleti vsakdana na eni strani in konceptualno ravnijo filozofije na drugi.

Recimo, ko prebereš novico o zmagi Donalda Trumpa ali pa o Brexit in si rečeš: “Aha, poglej poglej. Ponovno se vrača koncept suverenosti.” Lahko pa poskusiš uiti takemu razmišljanju z nekim radikalno novim pogledom. Ta drugi način je verjetno težji, ampak filozofi, kot sta bila Michel Foucault in Hannah Arendt, poskušajo storiti prav to. Mislim, da bi takšni filozofi morali biti naš vzor.

Jan Slaby: Morda obstaja neka srednja pot, ko recimo dejansko vidiš, kako trenutna družbena klima vpliva na filozofski etos. Pri čemer se vpliv ne izraža nujno na ravni vsebine, konceptov, vprašanj, ki jih zastavljaš, temveč tudi na ravni tvojega stališča in izbire problematik, ki se ti zdijo nujne obravnave.

V 90. recimo sem študiral analitično filozofijo in ljudje so se rade volje pogovarjali o zelo, zelo drobnih konceptualnih razlikah, ki niso imele nikakršne povezave s splošnim stanjem človeštva. Lahko bi rekel, da smo bili vsaj na Zahodu, ljudje takrat dobro preskrbljeni in ni bilo večjih problemov: Takratno obdobje je bilo na nek način dolgočasno, tako da so ljudje preprosto imeli več časa za obravnavo ožjih, majhnih in nepomembnih stvari izključno zase.

Dandanes je, kar se tega tiče, drugače. Zdaj vidim, predvsem pri svojih študentih, da obravnavati teme, ki so politično relevantne. Recimo o rasi ali pa o porastu populizma. Veliko preučujem tudi čustva in afekcijo, ob čemer se spominjam časa, ko je bila teorija čustev v filozofij preprosto dolgočasna. Veliko se je govorilo le o tem, kako mediji pojačajo politični vpliv, o sovraštvu, o klimi strahu itd.

Če že govorimo o afektu, si se kdaj znotraj svojega raziskovanja v filozofiji vprašal o afektu ali o čustvih? Ali je to nekaj, na kar nikoli nisi pomislil?

Aljoša Kravanja: Nekaj let nazaj sem dejansko napisal članek o Dostojevskem in njegovi misli o trpljenju, ki je temeljila prav na afektivnosti. Tako sem naletel tudi na filozofijo Michela Henryja, ki mi je bila neznansko zanimiva v tem pogledu. Kar sem opazil letos, ko sem se spopadal s Kritiko razsodne moči, je to, kako kantovstvo obravnava afektivnost. Kako je ta obravnava dandanes popolnoma drugotna. Na prvem nivoju je obravnava razsodnosti in šele nato, sekundarno, morda kantovska analiza omeni karkoli o afektivnosti. To se mi je zdelo izredno zanimivo, hkrati pa tudi največja splošna težava, ko omenjamo Kanta.

Jan Slaby: Se strinjam, a raje ne pojdiva v to smer, saj bova porabila ves najin čas za pogovor o Kantovi teoriji razsodnosti.

O USTVARJALNOSTI

Jan Slaby: Mislim, da se ustvarjalnost poraja z mojim odzivom na stvari, ki imajo vpliv na moje širše okolje. Gre torej za to, do česar pride pri pogovorih, kar se zgodi ljudem, ki prihajajo na moje seminarje ali delavnice. To so dražljaji za ustvarjalnost, seveda pa je veliko težje vprašanje za filozofa, da bi res določil, kaj točno so viri njegove ustvarjalnosti.

Aljoša Kravanja: Ko začnem pisati o neki novi ideji, običajno ugotovim, da je ideja pač bedna oziroma da je napačna ali da gre za nek nov stereotip. In potem pravzaprav pišem o razlogih, zakaj je ideja tako slaba.

Mi je kar nekoliko nerodno ob tem vprašanju, ker lahko odgovorim le s trivialnimi odgovori, recimo o tem, da so ta vir ustvarjalnosti pogovori z ljudmi ali pa da včasih preberem delo kakega velikega filozofa in me to navdihne. Zdi se mi, da enostavno ne vem, kaj me naredi še tako minimalno ustvarjalnega, kot sem. Imaš ti kak boljši odgovor?

Aljoša Kravanja: Opažam nek vzorec, vsaj v svojem pisanju, kjer se moj splošen ustvarjalni proces začne s tem, da odkrijem neko zanimivo idejo. Idejo, ki bi se mi vsaj na prvo žogo zdela zanimiva. Ko začnem pisati o njej, takrat potem običajno ugotovim, da je ideja pač bedna oziroma da je napačna ali da gre za nek nov stereotip. In potem pravzaprav pišem o razlogih, zakaj je tista prvotna ideja tako slaba. Rekel bi, da je to nekako najbolj ustaljen način dela, vsaj pri meni, ki ga verjetno uporablja tudi marsikdo drug.

Jan Slaby: Možno, ja. Nekako umažemo naše delo z vsemi napakami in napačnimi zavoji. Morda je to sicer zelo drugače v filozofiji kot na drugih področjih, nisem prepričan.

O PROMOCIJI ZNANOSTI

Jan Slaby: Javnost. To je najina tema. Odgovor bo ponovno neka uravnotežena zmes. Ker smo financirani s strani javnosti, vsaj večina nas, ki imamo srečo s takšno službo, ima javnost pravico, da ve, kaj počnemo. Naši odzivi, še posebej, ko so kritiško ali politično naravnani, preprosto morajo imeti nek vpliv.

Tako lahko jaz brez težav povem ljudem, zakaj kritiziram nevroznanost, saj se mi zdi, da gre tu precej denarja v nič, saj imamo programe, ki so financirani z milijardami in milijardami evrov. Pomisli na evropski projekt Človeški možgani (Human Brain project). Projekt je financiran s približno 1 milijardo evrov za naslednjih 10 let. Menim, da je zelo pomembno, da ljudje razumejo, koliko problematičnih zadev se dogaja v znanosti. Pa tudi, da se ljudem razloži, da je tveganje v znanosti nekaj normalnega, kar pomeni, da včasih zavije v napačno smer.

Jan Slaby: Naši kritiški odzivi morajo imeti nek vpliv. Tako lahko jaz brez težav ljudem razložim, zakaj kritiziram nevroznanost; ker menim, da gre tu precej denarja v nič, saj imamo programe, ki so financirani z milijardami in milijardami evrov.

Ima pa znanosti tudi institucionalno in politično dimenzijo. Vse to je potrebno preučiti in na neki točki opozoriti, kdaj je financiranje zgrešeno in kdaj je potrebno rezultate spremljati z zdravim dvomom. To je primer problematike, ki jo lahko razumejo tudi ne-strokovnjaki.

Na drugih področjih filozofije je to precej težje. Imeti dialog z javnostjo medtem ko raziskujemo naravo človeškega delovanja ali subjektivnosti v tem zelo odmaknjenem teoretskem smislu. Med kantovskimi problemi in točko, kjer lahko o tem govoriš javnosti in se bo ta na to odzvala, je veliko nekih vmesnih korakov.

Morda bi bilo kaj takega možno ob branju Spora fakultet, ko Kant brani svobodo in njeno pomembnost za širjenje razumskosti v javnosti. Tu bi morda lahko rekli, da bi moralo vsakega pripadnika javnosti to zanimati, ker brez takih diskusij ne bi bilo več javnosti same. Kaj pa ti misliš o vsem tem? Kant je vsestransko orožje.

Aljoša Kravanja: Enako čutim tudi jaz. Kot filozof, ki je bil financiran z javnih virov, imam odgovornost, da predstavim svoja odkritja na dostopen način, ki ga ne bodo razumeli le strokovnjaki. V filozofiji so glavni ali pa celo edini donos besede. Donos naravoslovnih in tehničnih ved so rezultati, oprijemljivi rezultati. Filozofija pa proizvaja besede. Zato se mi zdi, da je težko, če ne celo nemogoče, da upravičiš javno financiranje filozofije, če je le ta dostopna izključno strokovnjakom. In to je najbolj očitno, ko študiramo Kanta, tako da se strinjam s tabo.

Aljoša Kravanja: Kot filozof, ki je bil financiran iz javnih virov, imam odgovornost, da predstavim svoja odkritja na dostopen način, ki ga ne bodo razumeli le strokovnjaki.

Po drugi strani pa Kant sam v Sporu fakultet pove, da imata Filozofska fakulteta in še posebej filozofija neko inherentno povezavo z javnostjo kot tako, kar jo naredi nujno. A če bi filozof dejal kaj takega na nekem javnem mestu, da bi rekel, da javnost temelji, na nek način, prav na njem, no, to bi bila nezaslišana izjava. In ta filozof, kdorkoli že je, nikakor ne more pričakovati od javnosti, da bo mirno sprejelo tako izjavo.

Jan Slaby: To drži. Najbrž bi lahko o Kantu govorila celo noč. Kantova dedukcija kategorij, transcedentalna dedukcija, je bržkone eno najbolj zapletenih del v zgodovini filozofije. Eno bi bilo reči, da morajo ljudje to poznati kot strokovnjaki, vendar pa ne moremo pričakovati, da bodo resnično razumeli te vsebine in jih povezali z vsakdanjim znanje, kot na primer kar mora prodajalec za vogalom.

Po drugi strani pa gre za človeško razumevanje, človeško subjektivnost, torej za bistvo tega, kar smo. In ni presenečenje, da je vse skupaj taka zelo zapletena uganka. Zato menim, da moramo najti način, da predočimo ljudem, kakšno igro igra Kant, a hkrati ne smemo te igre igrati na način, da ji bo lahko sledil vsak, predvsem zato, ker je to pač nemogoče. Zato moramo ljudem razložiti zakaj se tovrstna filozofija s tem bavi.

In potem je tu še to, kako gledamo nase. Da se odločamo sami zase, da smo potencialno nerazumni, svobodni posamezniki; kaj torej pomeni to? Ali kaj bi pomenilo, če ne bi o sebi razmišljali na ta način, če bi si zanikali svobodo, avtonomijo, lastno moč odločanja, kaj bi to prineslo? Morda je Kant dobra tema za tovrsten vpogled. Ker nosi razumevanje tega, kaj pomeni, da smo razumni, čeprav je to velikokrat zelo težko.

Aljoša Kravanja: Absolutno. Kant je zanimiv tudi zato, ker ni bil le profesionalni filozof, temveč tudi avtor več popularnih esejev o praktično vsem, od človeške vrste do politike in bralnih navad. Mislim, da je prav Kant dober primer tega, kako še danes filozofi lahko predstavijo njegova filozofska odkritja na zelo dostopen način.

Jan Slaby: Točno tako. Zato se mi zdi, da je moj projekt tudi nekako kantovski projekt, v tem specifičnem kritiškem pogledu. Kantovski koncept kritike je izredno zapleten. A vsebuje tudi nekakšen jasen namen kritičnosti, še posebej glede na vse nakladanje okoli nas. Če imaš neko osebno razumevanje, na neki točki čutiš neko zavezanost k temu, da poveš ljudem o tem nakladanju. In točno to je to, kar smo želeli narediti mi z določenimi koncepti, kot je empatija, kot je prožnost, kot je nevroplastičnost. Da obstajajo določeni pojmi, ki so ljudem nekako podane iz znanosti, ki pa so v resnici, izredno nekoherentni ali pa problematični, politično enostranski itd.

Aljoša Kravanja: V časih, ko je komunikacija na voljo prav vsakemu, strokovnjaki nimajo več privilegija, da so edini slišani. Kritika dandanes je zahtevna.

Kar se tiče koncepta prožnosti, ki uteleša celoten pogled na subjekt, ki je poln boja za samoohranitev in pripravljen na katastrofo. K temu lahko dodamo še pogled na svet, za katerega se zdi, da je nenehno na robu katastrofe in tako dalje. Po drugi strani pa ta izraz promovirajo raznorazne agencije, ki iščejo točno specifičen kader. Zdi se mi, da dobi pri razsvetljevanju ljudi o tem, kaj se skriva za tem konceptom in zakaj bržkone ni tako dobra ideja, da se ga na ta način promovira, kritika zelo neposreden pomen. Prav to pa se mi širše gledano še vedno zdi kot kantovsko prizadevanje.

Aljoša Kravanja: Še dodatna težava je to, da bo javnost, še posebej dandanes, odvrnila nazaj: “Kdo pa ste vi, da nam boste govorili, kaj je nakladanje?” Prisoten je nek splošen odpor proti strokovnjakom, ki želijo storiti prav to, torej določiti, kaj je nakladanje in kaj ni nakladanje.

Vzemiva na primer pojav izraza “lažnih novic”, ki je pred kratkim odmevno prišel v ospredje. Ta izraz je kar nekako pokroviteljski, vsaj do javnosti, in javnost je seveda to nemudoma prepoznala. Dandanes je vloga javne kritike, ki se je lotijo filozofi ali intelektualci, v nevarnosti. Ali pa je vsaj manj uspešna, kot je bila v 90. in 80.  Zdi se mi, da je to povezano tudi z internetom. Danes ko je komunikacija na voljo prav vsakemu, strokovnjaki nimajo več privilegija, da so edini slišani. Dandanes je težko biti kritik.

Jan Slaby: Ja, res je težko. Ampak, res me zanima, kaj meniš, da bi bil pravi odgovor na to stanje? Bi rekel, da moramo filozofi preprosto nadaljevati s tem, kar počnemo, samo zato, ker vemo, da je to prava pot?

Jan Slaby: Prisoten moraš biti na vseh neformalnih komunikacijskih kanalih, a hkrati moraš početi to, kar počneš vseskozi. Biti moraš kritičen. Biti moraš glas razuma, biti moraš konsistenten in se ne pretvarjati samo zato, da bi bil bolje sprejet.

Ali se ti zdi, da je zaradi vseh teh parametrov, da je celoten pogled javnosti tako spremenjen zaradi interneta, da se preprosto moramo spremeniti, da moramo delovati drugače, nagovarjati javnost drugače, komunicirati drugače, objavljati drugače in tako dalje? Kaj misliš? Zelo me zanima tvoje mnenje.

Aljoša Kravanja: To je resnično težko vprašanje. Ampak mislim, da bi bila splošna strategija lahko taka, da se intelektualci ne bi predstavljali javnosti kot strokovnjaki, ampak raje kot člani skupnosti, kot vsi ostali. Ker glavni razlog, se mi zdi, da strokovnjaki vzbujajo toliko nekega odpora v ljudeh, je to, da se intelektualci vedno predstavijo kot strokovnjaki. Že to takoj naravno vzbudi ta odpor v ljudeh. Intelektualci se ne bi smeli predstavljati kot strokovnjaki.

Jan Slaby: Razumem, kaj želiš povedati, ampak sva na zelo tankem ledu. Ker ne moreš preprosto popolnoma skriti svoje izobrazbe, statusa in položaja itd. Del te poante bi bilo sicer lahko tudi to, da uporabiš vsa možna mesta za komunikacijo. Ne zgolj uradnih intervjujev ali časopisnih prispevkov, torej vseh teh velikih odrov, s katerih običajno govorijo profesorji. Prisoten moraš biti vseh neformalnih komunikacijskih kanalih, a hkrati moraš početi to, kar počneš vseskozi. Torej, da si kritičen. Da si glas razuma, da si konsistenten in da se ne pretvarjaš samo zato, da bi bil bolje sprejet.

O SAMOSTOJNEM in SKUPINSKEM RAZISKOVANJU

Jan Slaby: Meni običajno najbolj ustreza tako, da se povežem največ še z enim posameznikom. Da sta na primer le dva, ki pišeta članek. Dva, morda trije, ampak običajno dva, ki ju družijo nekatere stvari, recimo v njuni intuiciji ali namenih. Da torej najdeta nek skupni temelj. Seveda pa tega ne moreš početi neprestano, sčasoma moraš napisati nekaj popolnoma lastnega ali pa najti nekoga drugega za kako drugo temo.

Jan Slaby: Da s sodelavci najdeš skupno točko, je potrebno ogromno pogovorov. Ko pa jo najdeš, je lahko zelo zabavno.

Imam precej veliko mrežo soavtorjev. In včasih jih vidim le za, kaj pa vem, kak teden v celem letu. Naredimo neko malo stvar skupaj in potem se ne vidimo za celo leto in tako dalje. Je pa to tudi super, ker na neki točki pride do določenih idej, ki rezonirajo z določenimi ljudmi, čeprav morda z njmi nimaš veliko skupnega. Vedno iščem tovrstna sodelovanja. Ni enako kot v raziskovalnih skupinah v znanosti, kjer ljudje delajo v laboratorijih in so konstantno v stiku, kar je veliko težje, bi rekel. Ne bi vedel sicer.

Aljoša Kravanja: Ja, tudi jaz sem mnenja, da je filozofsko pisanje v soavtorstvu zelo težko, ker je glavna lastnost filozofskega dela konsistentnost. In ne moreš biti konsistenten, če sodeluješ z nekom drugim. Konsistenten si lahko le s samim seboj. Zato se mi zdi, da je filozofsko pisanje v soavtorstvu iz tega vidika zelo zahtevno, saj filozofija nima nekega zunanjega objekta, o katerem se lahko različni avtorji strinjajo, ampak gre bolj za to, da nekaj napišejo in to ima neko svojo notranjo konsistenco, zato si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi pisal znotraj filozofije še z nekom.

Aljoša Kravanja: Filozofi morajo biti konsistentni. In ne moreš biti konsistenten, če sodeluješ z nekom drugim. Konsistenten si lahko le s samim seboj.

Jan Slaby: Zanimivo. Dve reči bi izpostavil. Veliko lažje je, če pišeš o temah, ki so bolj sociološke ali pravne narave. Na področju nevroznanosti smo s sodelavci napisali veliko člankov, ki bi jih lahko označil kot študije znanosti ali tehnologije v širšem oziru. Kaj takega je veliko lažje, saj si lahko delo pisanja razdeliš tako, da obema ustreza, razlike pa potem sploh niso res opazne.

Pri filozofiji enostavno moraš najti osebo, s katero si deliš intuicijo o neki temi. No, veliko je ljudi, ki jih poznam precej dobro, za katere vem, da se ne strinjamo okoli veliko reči. Si pa z nekom, denimo, deliva mnenje glede enega koncepta, o katerem je govoril Aristotel, tako da napiševa pač članek o tem konceptu. A še vedno je težko. Vendar nekako najdeva skupno pot. Da s sodelavci najdeš skupno točko, je potrebno ogromno pogovorov. Ko pa jo najdeš, je lahko zelo zabavno.

Zase bi tudi rekel, da sem zelo len. Všeč mi je, da nekdo drug piše moje članke, da jim pošljem svojo polovico članka in je to, to. Filozofija ima nekakšno specifično težavo, kar se tiče motivacije, saj večina časa delaš povsem sam. To lahko postane zelo utrujajoče. Sploh zato, ker je pisanje zelo zahtevno. Zato vedno prija, če se najde nekdo, ki ti pomaga pri vsem tem, vsaj vsake toliko časa.

Komentirajte prispevek