Yuki Kikuchi & dr. Benedikt Perak: Sprejemanje kompleksnosti in raznolikosti poraja ustvarjalnost

V drugem pogovoru v seriji V ozadju znanstvenih dosežkov predstavljamo Yuki Kikuchi, doktorsko študentko zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti in dr. Benedikta Peraka, jezikoslovca na Univerzi v Reki.

Yuki Kikuchi prihaja iz Japonske, Slovenijo pa je spoznala leta 2008, ko je tu opravljala študijsko izmenjavo. Kasneje se je zaradi fascinacije nad tukajšnjim kulturnim ozadjem in zgodovino odločila za študij na ljubljanski univerzi, tema, ki bi bila sicer težje dostopna na Japonskem. Trenutno se posveča zgodovini potrošništva v Sloveniji.

Dr. Benedikt Perak je jezikoslovec, ki jezik in jezikovne podatke obravnava predvsem kot prizmo, skozi katero je moč preučevati družbene sisteme, norme in odločitve. Raziskuje znotraj teoretskega okvira konceptualne teorije metafore, ki jo empirično preverja z analizo elektronskih zbirk jezikovnih podatkov, zbranih s spleta.


Oba tokratna sogovorca druži zasidranost v medkulturnem položaju; Yuki Kikuchi je medkulturnost sprejela z raziskovanjem ne-matične kulture in zgodovine, Benedikt Perak pa deluje na Oddelku za kulturne študije in se pri preučevanju konceptualnih metafor srečuje tudi z jezikovnospecifičnimi zagatami.

Spregovorita o tem, kako se lahko skozi opazovanje jezika naučimo nekaj o lastnem pogledu na svet. Zakaj za opis zakonske zveze izberemo določene besede in ne drugih? V pogovoru se dotakneta razlik med japonskim, hrvaškim in slovenskim kulturnim ter akademskim delovnim okoljem. Zakaj je na hrvaškem moč prosto dostopati do elektronske baze metafor, medtem ko so angleške metafore težje dostopne? Razmišljata o neogibnosti in nujnosti meddisciplinarnega sodelovanja. Kaj se lahko zgodovinar nauči od antropologa in kaj jezikoslovec od psihologa? In kako to vodi to ustvarjalnega mišljenja? Pri vsem tem se ni dalo mimo vloge angleščine v sodobnem raziskovanju. Je moč v ne-maternem jeziku izraziti vsako misel?


 

O KULTURNI PESTROSTI, ZAKONSKI ZVEZI IN METAFORAH

Benedikt Perak: Yuki, morda ti kar jaz zastavim prvo vprašanje. Me veseli, da srečava ob tej, no, novi obliki pogovora.

Yuki Kikuchi: Ja, tudi zame je to novo in mi je res v veselje.

Benedikt Perak: Vidim, da delaš v Sloveniji. Kaj točno študiraš oziroma kaj je tvoje raziskovalno področje?

Yuki Kikuchi: Trenutno raziskujem zgodovino potrošništva v Sloveniji in na Japonskem v šestdesetih. Pred doktorskim študijem sem na Univerzi v Ljubljani opravila tudi magisterij. Takrat sem raziskovala politiko komunistične partije v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdaj nadaljujem z raziskovanjem tukaj kot doktorska študentka.

Benedikt Perak: Zelo zanimivo. Hočem reči, da se nekdo iz Japonske zanima za drug kontinent, in še posebej za tako majhno državo, kot je Slovenija. Bi lahko morda razložila, kako si prišla do tega? Te je pritegnil komunistični režim ali pa morda kakšna druga stvar?

Benedikt Perak: V procesu določanja naših pojmovnih oziroma kulturnih sistemov uporabljamo določene besede in v mojih analizah se posvečam temu, kakšen tip besed uporabljamo, da uokvirimo naš pojmovni sistem.

Yuki Kikuchi: V bistvu sem Slovenijo prvič obiskala leta 2008, ko sem bila tu na izmenjavi. Naučila sem se nekaj malega slovenščine pa tudi slovenske zgodovine. To me je zelo pritegnilo. Vse to znanje, informacije, to je bilo zame vse novo. Ko sem se vrnila na Japonsko, sem si zelo želela to podrobneje študirati. Ampak na Japonskem nimamo veliko tovrstnih virov, zato je bilo tam zelo težko nadaljevati.

Sledila sem svoji želji in se prijavila na študij in prišla v Slovenijo. Fascinirana sem bila, ker je tu vse drugače od Japonske. Jezik, zgodovina, kultura …

Benedikt Perak: Pa meniš, da so tvoje raziskave lahko, navkljub različni kulturi in povsem različnemu tipu pojmovnega aparata v Sloveniji, veljavne tudi za japonsko kulturo? Je primerjava tipov potrošništva izvedljiva? Predpostavljam namreč, da obstajajo neke razlike med potrošništvom v obeh državah. Ali lahko pridobiš tudi kakšne vpoglede na na višjem nivoju, torej širše?

Yuki Kikuchi: Torej, ljudje si na splošno želijo in hočejo podobno. Torej, več in več nakupovanja, ampak stil potrošnje se razlikuje. Recimo, če se prav spomnim, so imeli v Sloveniji nekoč omejen dostop do izdelkov, ampak so jih lahko dobili v Italiji ali Avstriji. Torej so imeli nekaj možnosti. Japonska pa je geografsko izolirana, zato smo morali uvažati in se povezovati z drugimi državami. Poleg tega je kapitalistični sistem tudi močno vplival na Japonsko. Torej ta hitrost, hitrost razvijanja potrošnje se je močno razlikovala.

Yuki Kikuchi: Seveda, kino, glasba in moda, tam lahko opazimo zahodne vplive na japonsko kulturo, po drugi strani pa družinske vloge ali pa vloga žensk ostajajo nespremenjene. V tem oziru smo še zmeraj zelo tradicionalni in to je zame velika uganka.

Benedikt Perak: Seveda, ko študiraš šestdeseta, kot si rekla. Razlika je tudi, da je bila Japonska pod velikim vplivom ZDA. To je po moje velika razlika. Opažaš tudi kakšne vplive zahodne kulture na Japonsko? Ali preučuješ tudi to, ali pa spremembe v tradicionalnih vrednotah? To je po moje nekoliko dvorezno, kajne?

Yuki Kikuchi: Ja. Kulturno gledano niti ne toliko. Seveda, kino, glasba in moda, tam lahko opazimo zahodnjaške vplive, ampak po drugi strani pa družinske vloge ali pa vloga žensk ostaja enaka. V tem oziru smo še zmeraj zelo tradicionalni in to je zame velika uganka. Moji raziskovalni sovrstniki mi razlagajo — študirajo na Japonskem –, da so nove generacije nekoliko sprejele zahodne vrednote, družinske vloge in enakopravnost. Nekaj vpliva torej zagotovo je. V šestdesetih, po drugi strani, pa smo prevzeli samo sistem in izdelke, ostalega pa ne.

Benedikt Perak: To me v bistvu zelo zanima. Japonci so bili zelo ponosen narod. Po drugi svetovni vojni je Japonska očitno izgubila svojo moč, deloma tudi svojo neodvisnost. Kako se je to odražalo med ljudmi? So ljudje posledično začeli zavračati tuje vplive ali pa so dejansko pragmatično sprejeli vsaj določene tehnologije? Seveda, tudi to ima določeno težo pri vsem. Kaj misliš, da se je zgodilo na čustveni ravni? Je bilo v zvezi z japonsko kulturo kaj zares specifičnega, saj je bila v tej protislovni situacij, kjer so bili na nek način izkoriščeni ali pa v strahu, vseeno pa jim je ob vsem tem uspelo priti nazaj na vrh?

Yuki Kikuchi: Drugo svetovno vojno smo seveda izgubili. Poznamo tudi dogodke z atomsko bombo in veliko škodo, ki so jo povzročili Američani, ampak kljub temu smo začuda sledili ameriškemu modelu. Med okupacijo so v bistvu prav Američani k nam vpeljali demokratični državni sistem ter novo tehnologijo. Dejansko so nam dovolili uporabo te nove tehnologije. Zaradi tega smo se posledično zelo hitro ekonomsko razvili. Ampak v bistvu smo imeli ameriško kulturo radi že pred vojno, ki pa je Japonci zaradi propagande niso smeli konzumirati, npr. poslušati zahodne glasbe ali pa se o tem pogovarjati.

Mogoče je, torej, da je bila neka generacija čustveno prizadeta, ampak mlajše generacije imajo bistveno manj negativnih čustev proti Ameriki. Torej so v nekem smislu japonska družba in državniki sprejeli zahodni ameriški sistem, kar nam je omogočilo prijetno življenje. Torej gre v bistvu za zares čuden oz. nenavaden način sprejemanja sprememb, se mi zdi.

Benedikt Perak: Da se še jaz predstavim. Zaposlen sem na Univerzi v Reki, na Oddelku za kulturne študije in se zanimam za pojmovna omrežja, ki nastajajo ob človeški komunikaciji ali pa, na primer, religiji. Zanima me tudi filozofsko mišljenje, ki gre onstran tukaj in zdaj, onstran golega prvinskega živalskega komuniciranja. Pokrivam torej kar precej široko področje. Sem namreč jezikoslovec, ki zanima za pojmovno raven in skuša razdreti, kakšne so kulturne upodobitve pojmovnih sistemov.

Za primer lahko vzamem neke vrednote, glede katerih se vsi strinjamo, recimo koncept “poroka”. Poroka je ena vrsta stvari, en poseben pojav. Ampak vidimo lahko, da jo različne kulture definirajo na različne načine. Torej, kdo se lahko poroči s kom, zakaj se ne smeš poročiti s tem moškim ali pa to žensko. To je torej na nek način kulturno določeno. V procesu tega določanja teh pojmovnih oziroma kulturnih sistemov pa uporabljamo določene besede in v mojih analizah se posvečam temu, kakšen tip besed uporabljamo, da uokvirimo naš pojmovni sistem.

Benedikt Perak: Da si torej lahko kreativen, moraš izraziti lastne spoznavne temelje, kako ti vidiš svet.

Ko torej rečem, na primer, da je zakonska zveza temelj za družbo, to pomeni, da je v ozadju nekakšna struktura, ki ima prav posebne načine delovanja. Če torej koncept poroke izvzameš iz tega okvirja, se lahko celotna družba poruši. In potem povežeš koncept poroke s konceptom moškega in ženske, torej da ne more biti poroke med dvema moškima ali ženskama, ker bi se sicer zrušila družbena struktura. In to uokvirjanje koncepta poroke poteka v nekem smislu z določenimi besedami.

Ta teorija se imenuje “pojmovna teorija metafore” in jo pogosto uporabljajo raziskovalci v kognitivnem jezikoslovju, širi pa se tudi na druga področja, recimo kognitivno politiko oziroma kulturno kognitivno jezikoslovje in analizo. No, da zaključim glede poroke, kako jo vidimo iz različnih stališč. Torej, če si istospolno usmerjen, si želiš raje trditi, da obstajajo različne oblike poroke, in če si nato soočen s tem utrjenim pojmovnim okvirjem, ki določa, kako k temu pristopamo, v bistvu se je to zgodilo. Ne moremo zanikati, da obstaja ta okvir razumevanja ene zelo utrjene zadeve, moškega in ženske.

Zato pravijo, da bi morala poroka biti konceptualizirana kot nekaj v povezavi s toplino. Nekakšna ljubeznivost. Imeti moraš neko obliko razumevanja. In če pogledaš podatke, seveda, polovica porok med moškim in žensko razpada, ker jim manjka topline, manjka jim razumevanja. Lahko bi torej predlagali, da je v odnosu pomembneje imeti toplino in razumevanje in bi na tak način uokvirili popoln zakon. Torej v tem smislu vedno gledaš iz nekega stališča, uokvirjaš isto stvar, rezultati pa so različni.

Mislim, da se nam to v bistvu dogaja v najrazličnejših stvareh, o katerih se strinjamo, a se mnenja krešejo. To je torej moje raziskovalno področje. Pri tem uporabljam obsežne zbirke jezikovnih podatkov, jezikovne korpuse, ki jih zbiramo iz ogromnih baz na medmrežju.

O RAZISKOVANJU IN MIŠLJENJU V NEMATERNEM JEZIKU

Yuki Kikuchi: Katera področja pa preučuješ?

Benedikt Perak: Misliš katere jezike? Večino časa se posvečam hrvaščini, ker je to moj materni jezik. Seveda imamo tudi tu nekaj težav, saj je bila večina teorije razvita ob angleščini, za katero obstaja ogromno jezikovnih podatkov in virov, ki omogočajo analizo, različna orodja za jezikoslovno analizo, različni označevalci itn. Vse to obstaja za angleščino, zato je kar samoumevno, da se preučuje angleščino. Vendar pa skupaj s kolegi počasi razvijamo vsa potrebna orodja, tako da se področje počasi razvija tudi v našem jeziku.

Taka situacija obstaja na večini znanstvenih področij, saj je angleščina, v jezikoslovnem smislu, bolje podprta, ker gre za “bogat” jezik. Družbeno je kar nekako določeno, da je to lingua franca, zato se večina dostopnih raziskav odvija v angleščini, saj jo lahko stroškovno upravičiš. Lahko, recimo, svoje raziskave prilagodiš potrebam nekega podjetja, na primer, da izvedeš neko analizo sentimentov za neko podjetje ali pa kaj podobnega.

Yuki Kikuchi: Sama sem najprej začela študirati v japonščini, kjer sem se posvetila slovenski zgodovini oz. zgodovini bivše Jugoslavije, ampak pri tem nismo izpostavljali raznolikosti tukajšnjih prostorov. Raznolikost zame pomeni nekaj čudovitega. Kako lahko tako različni ljudje z različnimi jeziki, verami sobivajo? Kako lahko pri tem vztrajajo skozi čas?

No, določeni ljudje, tujci, tudi kritizirajo to raznolikost. Na Japonskem je ves ta čas prevladovalo kapitalistično stališče. Komunistični režim in socialistični prijemi imajo negativen prizvok. Ko pa sem prišla v Slovenijo, sem prebrala kar nekaj virov v angleščini, vendar od slovenskih avtorjev, ali pa srbske knjižne avtorje, in opazila sem, da ljudje včasih zares sprejemajo komunistični režim kot nekaj dobrega. Mnogi ljudje ta sistem zares pogrešajo.

Torej sem med branjem tujih knjižnih avtorjev ves čas pridobivala nove informacije in to je bistveno razširilo moj pogled na zadeve oziroma na kaj bi se morala osredotočit. To sama vidim kot kreativen proces povezovanja dejstev, čeprav se včasih izgubim. Ko sem toliko časa ponavljala ta proces, so me zelo pritegnili tuji raziskovalci. Že ko sem študirala japonsko zgodovino, sem z veseljem brala tudi tuje raziskovalce. Moje trenutno okolje je torej kot nalašč za raziskovanje, se mi zdi.

Benedikt Perak: V katerem jeziku objavljaš? To je zanimivo, ker če, recimo, opraviš raziskavo o japonski kulturi in pripraviš svoj raziskovalni članek v japonščini, ga jaz ne morem razumeti.

Yuki Kikuchi: Ja, ampak mislim, da je ravno zato angleščina najboljša izbira. Če opravim neko raziskavo, želim, da ljudje vejo, kaj sem naredila, in želim čimveč mnenj, torej negativnih ali pozitivnih. Zato se mi angleščina zmeraj zdi najboljši jezik za objavljanje. Vseeno pa si želim pisati tudi v japonščini, ker to raziskovalno področje ni zelo popularno na Japonskem, zato bi jim ga rada približala v maternem jeziku. Najbrž lahko v japonščini tudi hitreje pišem. Čeprav s tem resda omejim na japonsko govorečo populacijo, bi vseeno rada uporabljala tudi materni jezik.

Benedikt Perak: Na Hrvaškem je namreč, še posebej za filološke raziskovalne članke, zelo pomembno, da pišemo tudi v našem lastnem jeziku, torej v hrvaščini. Smo pač majhen narod s približno štirimi milijoni prebivalcev. Podobno kot predmestje Tokia, si predstavljam. Zato moramo ohranjati nek nivo izražanja. Tudi znanstvenega izražanja.

Vprašanje je zato zelo zanimivo, ker imaš na voljo le toliko toliko časa, hkrati pa imaš pričakovanja skupnosti. Po eni strani moraš biti kot raziskovalec vseprisoten, ampak hkrati se na našem področju pričakuje, da pišemo v maternem jeziku, za bodoče generacije Hrvatov. Morda si bodo tudi oni želeli izvedeti nekaj o jeziku v svojem lastnem jeziku, ne v angleščini.

Yuki Kikuchi: Ampak včasih pa tudi pridobim kakšne informacije, ki jih ne morem razumeti. Kaj storiti? Razmišljam, hodim naokrog in globoko razmišljam, dokler problema ne razrešim. Torej grem res korak za korakom.

V bistvu razumem tvojo poanto. Tudi jaz si želim, da bi me bral nekdo iz Ukrajine, Japonske oziroma od kod drugod. Ampak vsekakor pa moje izražanje v angleščini ni enako kot v mojem maternem jeziku. Kako naj vem, da sem pravilno izrazil svoje misli? To je eno vprašanje, drugo je pa vprašanje glede bodočih generacij.

Kaj torej meniš glede izražanja vsega, kar želiš izraziti, v tujem jeziku? Se ti zdi kdaj pa kdaj, da si obtičala? Da si … No, to je moja poanta, ne najdem prave besede.

Yuki Kikuchi: Uporabljati tuj jezik? Seveda niti angleščina niti slovenščina nista moj materni jezik, ampak za kariero, za mojo lastno prihodnost in tudi prihodnost japonskega naroda vseeno potrebujemo znanje jezikov. Moramo se odpreti. Hočem reči, japonsko izobraževanje je usmerjeno tako, da niti vsi raziskovalci ne obvladajo jezikov in to preprečuje, da bi se raziskovalna skupnost odprla. Manj raziskovalcev, na primer, obiskuje konference.

Meni se zdi škoda, saj ne moreš deliti svojih spoznanj, če ne obvladaš jezikov. Tudi zame je zahtevno, ker zahteva dodaten čas, napor in frustracije, ampak zame je to nujno, tako da pač moram delati in nadaljevati z delom, da premagam jezikovne ovire.

Benedikt Perak: Ker si zelo odločna, to sem opazil.

Yuki Kikuchi: Nisem prepričana, če je res tako, ampak drži pa, da tudi Slovenci pogosto uporabljajo tuje jezike, ko objavljajo članke v angleščini, kar mi v bistvu daje precej motivacije, da vztrajam. Angleščina je tudi za Slovence tuj jezik. Seveda jo dobro obvladajo, ampak vseeno to ni njihov materni jezik, tako da mi je slovenska raziskovalna sfera odprla zanimiv vpogled v ta problem.

Benedikt Perak: Samo, da omenim. Zdi se mi, da je za raziskovalce lažje. No, lažje v tem smislu, da znanstveni jezik ni poezija. Ne gre za književnost, ker imamo določene vzorce, ki jih moramo sprejeti in skoznje predstaviti naše podatke.

Yuki Kikuchi: Ja, nekoliko enostavneje je.

O MOTIVACIJI

Yuki Kikuchi: Kaj me žene v raziskovanje? Zame sama radovednost, odkrivanje. Ko sem se spustila v raziskovanje, nisem želela nasprotovati družbi, spremeniti sveta ali pa postati profesorica, nič od tega, samo radovedna sem, tako da je moja največja motivacija radovednost. In ko sem začela, mi je bilo zelo všeč, tako da v tem vztrajam. Kaj pa ti, Benedikt?

Benedikt Perak: Jaz sem začel iz ene čisto osebne zgodbe. Ukvarjal sem se z različnimi praksami, kot sta meditacija in joga, kar je bilo zelo popularno konec devetdesetih in okrog leta 2000. Pri tem se mi je nekako utrnilo, da ima jezik veliko opraviti s tem, kako razmišljamo in doživljamo svet, kako tudi kategoriziramo te izkušnje. Nisem začel kot jezikoslovec, v bistvu v jezikoslovju nisem posebej močan. To bi zanikal, če me kdo vpraša. Ampak seveda, mislim, da mi je to dalo začetno motivacijo, da sem šel v to in začel povezovati ta jezikovni sistem, torej ta strukturiran sistem z raznimi skloni ipd. z rečmi, ki so tam zunaj.

Benedikt Perak: Ampak kako lahko povežemo dve ločeni perspektivi? Tu gre v bistvu za precej kreativen proces. Večino časa to vključuje sodelovanje z znanstveniki z drugih področij. Na primer, jaz se zdaj kot jezikoslovec pogovarjam s tabo, zgodovinarko. Najti morava neko skupno točko. In to je bistvo.

Seveda so se nekateri že ukvarjali s tem, tako da sem spoznal kognitivno jezikoslovje in kognitivno znanost, kjer v ospredju prav takšno povezovanje. Rekel sem si, “Vau, to je točno to, kar potrebujem. Neko teorijo, ki je povsem izven okvirjev in mi lahko pomaga pri razumevanju tega, kar, no, kar počnemo v življenju.

Tudi mene je torej navdihnila radovednost. Torej, je nekaj tako ali tako? Na primer v teologiji obstaja teorija, da je bila na začetku Beseda … morda, morda pa ne. Potem so tu še drugi, ki se ukvarjajo z evolucijskimi pristopi. In tako spoznaš, da smo začeli uporabljati besede šele pred par tisoč leti oziroma pred par sto tisoč leti. V nekem smislu so mi znanstveni vpogledi, ki sem jih pridobil skozi metodologijo, marsikaj razkrili, ker sem imel tudi neko osebno motivacijo in izkušnje.

Ampak vsaka metodološka izboljšava, ki jo vidim iz nekega znanstvenega stališča, je v bistvu tudi neka nova hrana na moji poti k znanju. Seveda pa moramo jesti več. (smeh)

Benedikt Perak: Tekmovalnost se na Hrvaškem šele zares začenja, tako da smo trenutno v nekem dobrem položaju, ker imamo še zmeraj svobodo glede znanstvenih vprašanj, ki nas zanimajo, ki se lahko ali bi se morala nanašati na dejanske probleme. Nismo še povsem zamejeni z dejavniki izven znanstvene skupnosti, recimo gospodarstvom.

Mislim, da živimo v posebej dobrih časih, če samo pomislim nate. Si iz Japonske, ampak si trenutno v Sloveniji. Lahko si prenesem knjige iz, no, teh strežnikov v Rusiji. Kot da je vse samo dva, tri klike stran. Seveda bom zanikal, da imam knjige, ki niso povsem zakonite. Ampak mislim pa, da je to vloga znanja. Moramo spodbujati tovrstno odprtost in povezanost, hkrati pa moramo seveda upoštevati pravila, da bomo lahko še naprej živeli od kupovanja knjig. Ti avtorji živijo od honorarjev, ki pridejo iz tega. To je v bistvu problematično vprašanje, kako naj bi znanstvena skupnost dejansko pridobila sredstva in kaj je cilj. Ampak mislim, da je to že druga tema.

Seveda pa je tudi tako, da živimo v časih, ko dejanskih knjig ni več. Sistem ne temelji več na knjigah. Znanstvena skupnost temelji na virih. Imamo odlične aplikacije, ki lahko zberejo informacije, in glede tega imam pozitivno mnenje. Pridobiš lahko ogromno znanja, vendar je potem na tebi, kaj boš s tem, recimo, znanjem, čeprav temu ne bi tako rekel, počel. Lahko pridobiš podatke, vendar kar s temi podatki narediš, je, da jih pretvoriš v znanje.

In ta inspiracija je dejansko kar, no, cel proces me inspirira, ker ni več potrebno porabiti deset let za zbiranje zbiranje podatkov. Deset let lahko raje pridobivaš vpoglede, ki lahko zares izpopolnijo znanstveno razumevanje. Upam, da bomo prišli do te točke. Torej, da bomo lahko videli svet iz znanstvenega stališča.

Kaj pa ti? Kako, kako pridobiš svoje podatke v Sloveniji?

Yuki Kikuchi: Pri nas zgodovinarjih so zelo pomembni arhivi. Ko torej raziskujem Slovenijo in Japonsko, grem najprej tja. Seveda si lahko pomagam tudi z internetom. Torej, da dobim vpogled, kaj ljudje menijo o nekem dejstvu, ampak kot zgodovinarko me zanimajo izvirniki. Recimo, v šestdesetih so to revije, modne revije, kjer lahko vidim zgodovino potrošništva. Imamo torej to institucijo, kjer pridem v stik z originali in ta proces se ponavlja. Moram pa biti dejansko fizično navzoča, tako da moram računalnik nositi s seboj.

Ampak včasih pa tudi pridobim kakšne informacije, ki jih ne morem razumeti. Pa kaj? Potem razmišljam, hodim naokrog in globoko razmišljam, dokler problema ne razrešim. Torej grem res  korak za korakom.

Benedikt Perak: Ali misliš, to je še eno vprašanje glede širjenja znanja, ali misliš, da je možno, da lahko dejansko razširiš znanje, ki ga pridobiš s svojim obiskovanjem te in te institucije, to celo pojmovno omrežje, ali lahko to dejansko preneseš na, recimo, nekega laika? Je to mogoče? Torej koliko…?

Yuki Kikuchi: Mogoče lahko s pogovorom. Mislim, da je mogoče, da.

Benedikt Perak: Se ti zdi, da lahko to dosežeš zgolj preko člankov? Objaviš članek v neki dobri znanstveni reviji. Se ti zdi, da je to dovolj?

Yuki Kikuchi: Ne, ne samo z revijami, treba se je tudi pogovarjati in deliti. Imamo družbene medije, lahko delimo zmeraj več, torej, ne samo za akademike, ampak tudi za, recimo, moje družinske člane.

Moji mami je, na primer, zelo težko razumeti, kaj točno študiram. Ampak širjenje znanja tudi v tem kontekstu bi moralo biti bolj pogosta praksa. Na voljo imamo veliko orodij. Znanstvene in poljudnoznanstvene revije, seveda, ali pa objavljanje na internetu, v časopisih ipd. Tako se bo več ljudi zanimalo za naša spoznanja. In mislim, da lahko s tem pozitivno vplivamo na družbo. Je pa težko.

Ampak širjenje znanja tudi v tem kontekstu bi moralo biti bolj pogosta praksa. Na voljo imamo veliko orodij. Znanstvene in poljudnoznanstvene revije, seveda, ali pa objavljanje na internetu, v časopisih ipd. Tako se bo več ljudi zanimalo za naša spoznanja. In mislim, da lahko s tem pozitivno vplivamo na družbo. Je pa težko.

O KREATIVNOSTI

Benedikt Perak: Če lahko kar jaz začnem. Menim, da se kreativnost izrazi skozi trdo delo. Hočem reči, trdo delo vzpostavi obliko znanja, ki ga imaš sicer samo v eni dimenziji. Imaš, recimo, neko vprašanje, ki te muči, in moraš za to predelati znanje o tem, kako izražamo čustva. OK, torej je vprašanje, kako se izražati. Ampak delujem na področju jezika, zato moram vedeti tudi vse o jezikoslovnih vidikih — kaj naj bi jezik bil — in potem začnem pridobivati uvide v čustva in kaj sploh so.

Na ta način lahko šele razumemo vprašanje kot nek resničen problem in takoj se prikrade še interdisciplinarnost, s čimer se začnejo razpirati raziskovalne metode v smislu, da pridobimo uvide metodoloških pristopov iz različnih stališč. In lahko se zgodi, da naletiš na dve stališči, ki se precej razlikujeta. Mogoče le terminološki del, ali pa kar celotna ideja. Ampak kako lahko povežemo ti dve stvari? Tu gre v bistvu za precej kreativen proces. Večino časa to vključuje sodelovanje z znanstveniki iz drugih področij. Na primer, jaz se zdaj kot jezikoslovec pogovarjam s tabo, zgodovinarko. Najti morava neko skupno točko. In to je bistvo.

Yuki Kikuchi: Za tujce v Sloveniji je nekoliko težje delati kot raziskovalec, kar pa ne pomeni, da ljudje niso prijazni. Mislim, da je to samo posledica sistema.

Recimo, lahko trdim, da je zgodovina del spomina, in imamo torej tudi ta kognitivni vidik. Kako povezati spomin z jezikom? No, zame je bilo zelo razsvetljujoče, ko sem se seznanil s to vseobsegajočo teorijo sistemov. Torej predvsem v smislu ontologije ali pa epistemologije. Rekel bi, da verjamem teoriji sistemov. Sploh ko vidiš, kaj opisuje, torej da imamo različne sloje kompleksnih omrežij. Vzpostavi torej nek red v smislu stališč, tudi znanstvenih stališč oziroma disciplin.

Da si torej lahko kreativen, moraš biti, moraš izraziti, kaj je tvoj spoznavni temelj, kako vidiš svet, ne pa da si: “Jaz to razumem tako in tako in potem kar naenkrat verjamem v Boga.” Na tak način lahko v raziskovanje vneseš precej zmede. Lahko pa vseeno pokažeš, kaj izvira iz česa. Zdi se mi, da je zame to kreativnost. Kreativnost v smislu, da ko neka nova tehnologija vznikne na nekem povsem drugem področju, jo lahko uporabim in prenesem na svoje področje.

Tako nekako sam vidim kreativnost. Kaj pa ti?

Yuki Kikuchi: V bistvu podobno, kot si rekel, pozornost usmerim na to, kako nekaj je, se strinjam. Da bi bili kreativni, moramo gledati širše. Jaz sem zgodovinarka, ampak včasih uporabljam tudi antropološke metode. Včasih torej pridem do tega, da bi lahko učinkovito uporabila neko novo metodo. Recimo, kaj menijo ljudje o neki stvari?

Na primer, na magisteriju in na doktoratu moram en predmet opraviti na drugi fakulteti in jaz se vedno odločim za za antropologijo, ker imajo izkušnje s terenskim delom, kako pripraviti posnetke, kako opravljati intervjuje z ljudmi, ki govorijo drug jezik. To mi je res odprlo raziskovalne možnosti, kajti včasih se mi zdi priprava intervjuja zelo zahtevna. Na primer, kako nekoga vprašaš glede mnenja o preteklih dogodkih, so bili pozitivni ali negativni? Kako izvedem intervju? Kako naj uporabim podatke? Torej, kako naj pri sogovorcih berem med vrsticami? Pri antropoloških predavanjih pridobim te veščine in razne tehnike, ki jih moram potem tudi uporabiti.

Benedikt Perak: Znanost se počasi premika k neki dejanski interdisciplinarnosti, ki upošteva različna stališča in ima korist od kompleksnosti in različnih stališč. Ne pa da jih zaničuje. Vsaj upam, da je tako.

Kako uporabljati nove metode, je razširilo moje raziskovanje, saj mi zelo pomaga pri povezovanju dejstev in dogodkov. Da lahko uporabljam metode iz sociologije in antropologije, je zame dobra izkušnja.

Benedikt Perak: Torej uporabiš metode sorodnih disciplin, da lahko delaš na svojem področju?

Yuki Kikuchi: Tako je.

Benedikt Perak: No, seveda je pa pri tem tudi kar nekaj potencialnih problemov, ker raziskovalci iz različnih disciplin vidijo različne probleme. In potem se včasih vseh metodologij niti ne da uporabiti.

Yuki Kikuchi: Včasih res.

Benedikt Perak: Sam delam na Oddelku za kulturne študije, kjer je interdisciplinarnost vključena v definicijo. Ampak za nekatere raziskovalce gre pri interdisciplinarnosti predvsem za sodelovanje med bližnjimi vedami, na primer zgodovino in ne toliko oddaljenim jezikoslovjem. Ampak med biologijo in, recimo, sociologijo pa gre za interdisciplinarnost na bistveno večji ravni. Ampak ali sploh še lahko najdejo skupen jezik, da rešijo nek problem?

To pomeni, da potrebuješ širšo sliko, ki ima običajno tudi filozofske dimenzije. Pa se nato obrneš po nasvet k filozofom, ki, recimo, ko rečeš emergenca [vznik], oni rečejo, “O, pazljivo˝ in je lahko težavno.  Menim pa, da s svojim lastnim raziskovalnim projektom, ko vzpostaviš neko svojo paradigmo in samozavest, lahko govoriš s komerkoli. Morda bo kdo zaničevalen, ampak to so ostanki preživelih vzorcev mišljenja. Znanost se počasi premika k neki dejanski interdisciplinarnosti, ki dejansko upošteva vsa ta različna stališča, ki ima korist od te kompleksnosti in različnih stališč. Ne pa da jih, zaničuje. Vsaj upam, da je tako.

O RAZISKOVANJU NA JAPONSKEM, HRVAŠKEM, V SLOVENIJI

Yuki Kikuchi: Na splošno je raziskovanje tukaj, sicer raziskujem samo v Sloveniji, ampak je zares fleksibilno. Tudi v šoli je na nek način fleksibilno in prosto, manj je hierarhije, tako da lahko prosto govorim o tem, kar si mislim. Recimo, če imaš nek iskren komentar, je to smatrano kot pozitivno. Pri tem jih ne zanima hierarhija. In to je zame dobro, ker je več svobode. Ko se vrnem na Japonsko, pa moram biti nekoliko bolj vljudna in imam manj svobode.

Ampak je pa za tujca, ki tukaj dela kot tuji raziskovalec, tudi težko. Razne ovire so; seveda jezik, pa težave z vizo, tudi da prideš do raziskovalnega delovnega mesta. Za tujce v Sloveniji je nekoliko težje delati kot raziskovalec, kar pa ne pomeni, da ljudje niso prijazni. Mislim, da je to samo posledica sistema.

Ne vem, dela samega v bistvu ne morem primerjati z Japonsko, ampak sam dostop do informacij, recimo razpisov za delovna mesta ali pa konference, programe izmenjav, ni enostaven. Vse moram zelo natančno spremljati. Na Japonskem, po drugi strani, so takšne informacije na voljo povsod.

Benedikt Perak: Torej so neke razlike med državami, seveda pa so razlike tudi med različnimi disciplinami. Sem zelo zadovoljen, da delam tu na Oddelku za kulturne študije, že zaradi te izhodiščne interdisciplinarnosti, ki mi daje možnost, da sodelujem s kolegi iz različnih področij. Tudi oni na nek način spoštujejo moje drugačno stališče, kar nam daje možnost, da zares naslovimo vse te probleme. Tudi v raziskovalnem smislu je to lahko zelo uporabno, ker lahko sodelujemo skupaj in nismo tekmeci.

Yuki Kikuchi: V Sloveniji dostop do informacij, recimo o razpisih za delovna mesta ali pa vabilih na konference, programe izmenjav, ni enostaven. Vse moram zelo natančno spremljati. Na Japonskem so takšne informacije na voljo povsod.

Kot sem rekel, v drugih disciplinah pa so različne hierarhije in strukture … Tukaj na Hrvaškem je za nekatere discipline položaj tudi zelo težek. Seveda mislim, da pri tem ni nobenih razlik, kamorkoli greš, ker povsod obstaja ta tekmovalnost. Vseeno pa smo trenutno v nekem precej prijetnem obdobju. Sicer postaja vedno trše. Napisati moraš toliko in toliko člankov. To se na Hrvaškem šele zares začenja, tako da smo trenutno v nekem dobrem položaju, ker imamo še zmeraj svobodo glede znanstvenih vprašanj, ki nas zanimajo, ki se lahko ali bi se morala nanašati na dejanske probleme. Nismo še povsem zamejeni z dejavniki izven znanstvene skupnosti, recimo gospodarstvom. To lahko sicer zelo pomaga pri pridobivanju razpisov in denarja, lahko pa tudi omejuje tvoje lastne rezultate, ker morda želijo kaj specifičnega.

Da podam primer — nočem biti specifičen — ampak, na primer, imamo projekt, Hrvaški repozitorij metafor, kjer imamo dejansko precej proste roke pri izbiri metaforičnih domen, ki jih preučujemo. Moram reči, da smo postali en največjih repozitorijev metafor, čeprav smo prostodostopni. V angleščini tega ni, ker jih sponzorira DARPA [Ameriška obrambna agencija za napredne raziskovalne projekte], ki jo zanimajo specifični primeri, kot je recimo kako uokvirimo “revščino”. Torej smo kar se tiče znanstvene svobode, še zmerom tukaj, čeprav je denarja zmeraj manj. Zmanjkuje ga, torej narašča tudi potreba po tržno usmerjenem raziskovanju. Ne vem, kam to vodi, vseeno pa mislim, da je to dobrodošla sprememba, ker ne obtičimo v staromodnih raziskavah. To pelje naprej.

To ravnovesje je zelo pomembno. Ta povezava z vsakdanjimi življenjskimi problemi, ki jih nato rešujemo. Torej, imamo tudi te zadeve. Predvsem v humanistiki, kjer si ljudje pogosto mislijo, “Ti humanisti in družboslovci, ukvarjajo se samo z nekim brezpredmetnim preučevanjem.” Seveda je brezpredmetno, če pomisliš na tiste štiri, pet ljudi, ki tičijo v stari paradigmi brez interdisciplinarnosti. Glede tega se povsem strinjam. Ampak to, da omogočimo ljudem, da vidijo iz različnih perspektiv in kako sta družbeni svet in humanistika zgrajena iz osnov v naravoslovju je zelo pomembno, morda celo pomembneje, kot da imamo najboljši mobitel, ali pa najboljši računalnik. Kaj pa boš s tem naredil?

Ampak, seveda, tudi to medsebojno povezovanje prinaša določene stvari. Različne znanstvene skupnosti uporabljajo različne tipe t.i. sistemov. Mi imamo tak bolj sproščen sistem, na Japonskem imate najbrž hierarhijo, ki izvira iz konfucijanskega sistema. Ampak problemi so pa povsod enaki. Obstaja torej ta bitka med radovednostjo za znanje in radovednostjo za prodajo izdelkov. Upam, da se bo v prihodnosti vzpostavilo neke vrste ravnovesje.

Yuki Kikuchi: Tudi jaz, ja.

Benedikt Perak: Ja, da bomo lahko še naprej radovedni glede neprofitnih zadev, ki bodo profitne morda v naslednji generaciji.

Yuki Kikuchi: Ne, že v naši generaciji morajo biti profitne. (smeh)

Benedikt Perak: Tako, ja. Hvala, Yuki. Lepo te je bilo spoznati.

Yuki Kikuchi: Enako, hvala.

Benedikt Perak: Upam, da se vidiva v Sloveniji, v Ljubljani. Ali pa pridi kar na Reko, zakaj pa ne?

Yuki Kikuchi: Pa res, zakaj pa ne? Pridem.

Benedikt Perak: Mislim, da bo tvoja perspektiva pri nas na kulturnih študijah dobrodošla. Imamo raziskovalce, ki preučujejo potrošništvo na tak način. Res, moraš nas obiskati.

Yuki Kikuchi: Vsekakor. Odlično, čudovito. Hvala.

Benedikt Perak: Lep dan ti želim. Adijo!

Yuki Kikuchi: Tudi tebi lep dan, ciao.

Komentirajte prispevek