Razločiti znanost od psevdoznanosti? I. del

psevdoznanost2

V sodobnih znanstvenih in političnih razpravah se pogosto srečujemo z izrazom psevdoznanost, ki praviloma označuje teorije ali prakse, katerih zagovorniki trdijo, da so znanstvene, vendar pa to v resnici niso. Toda kaj je tisto, po čemer lahko prve razlikujemo od drugih?


V sodobnih znanstvenih in političnih razpravah se pogosto srečujemo z izrazom psevdoznanost, ki praviloma označuje teorije in/ali prakse, katerih zagovorniki trdijo, da so znanstvene, a to v resnici niso. Parapsihologija, akupunktura, astrologija, homeopatija, kreacionizem, kriptozoologija in ufologija – to je le nekaj disciplin, ki se običajno navajajo kot paradigmatični primeri zgolj navideznih znanosti in ki naj bi se pomembno razlikovale od pravih (tako »trdih« kot »mehkih«) znanosti. [a] Toda kaj – če sploh kaj – je tisto, po čemer lahko prve razlikujemo od drugih? Kakšne nasledke ima tovrstno razmejevanje – in ali je v zadnji instanci sploh pomembno?

Študija primera: Ruse in Laudan o kreacionizmu

Leta 1982 je prišlo v znanstveni reviji Science, Technology, and Human Values do odmevne polemike med dvema velikima imenoma s področja zgodovine in filozofije znanosti: Michaelom Rusom in Larryjem Laudanom [1][2][3]. Eden od razlogov, da je bila omenjena razprava deležna precejšnje pozornosti – kar je pri tovrstnih debatah, kot bo vedel potožiti prenekateri filozof, prej izjema kot pravilo –, je ta, da se je dotikala morda nekoliko nenavadne, a za tisti čas vsekakor zelo aktualne problematike, namreč vprašanja o (ne)znanstvenem statusu kreacionizma. Kot je bralcu/bralki bržkone dobro znano, gre pri kreacionizmu za množico različnih teorij, ki jih druži prepričanje, da vesolje, človek in vsa ostala živa bitja niso nastali v skladu z naravnimi procesi, kot jih opisujeta sodobna kozmologija in teorija evolucije, temveč jih je ustvarilo neko inteligentno in praviloma zunajsvetno bitje (pogosto, četudi ne vedno, gre za abrahamskega Boga). Toda ker sta si Ruse in Laudan edina, da si kreacionizem oznake »znanost« ne zasluži (vsaj v strogem smislu ne), se nemudoma zastavi vprašanje, kako je mogoče, da sta v razpravi o tej tematiki pristala na nasprotnih polih.

Za začetek si na kratko poglejmo ozadje polemike. Novembra 1981 je skupina biologov, verskih voditeljev, učiteljev in staršev iz zvezne države Arkansas sprožila sodni postopek za oceno (ne)ustavnosti t. i. »Zakona o uravnoteženi obravnavi kreacionizma in evolucionizma« (znanega tudi pod imenom »Zakon št. 590«), ki ga je na začetku istega leta sprejel Odbor za izobraževanje zvezne države Arkansas in ki je od javnih šol zahteval, da morajo pri pouku sočasno z evolucijsko poučevati tudi kreacionistično teorijo. Zloglasni »Zakon št. 590« je bil takrat le zadnji v dolgem nizu poskusov, ki so se začeli v 20. letih minulega stoletja in skušali najti način, kako bi iz javnega šolstva izrinili teorijo evolucije in jo nadomestili s kreacionistično razlago. Ker pa je leta 1968 vrhovno sodišče ZDA v znanem primeru »Epperson proti zvezni državi Arkansas« vse protievolucijske zakone v šolstvu, tj. zakone, ki so poučevanje teorije evolucije prepovedovali, razglasilo za protiustavne, so se zagovorniki kreacionizma lotili iskanja alternativnih pristopov. Kot zelo obetaven kandidat se je izkazala strategija »uravnotežene obravnave«, po kateri naj bi bila v učnem načrtu evolucijskim in kreacionističnim teorijam odmerjena enaka količina časa. Ko je že omenjeni Odbor tej ideji nato marca 1981 podelil konkretno zakonsko podlago, je med nasprotniki završalo – in stvar je pristala na sodišču.

Decembra 1981 se je kot eden od strokovnih izvedencev, ki ga je predlagalo tožilstvo (večina jih je bila iz znanstvenih ali teoloških vodá), procesa udeležil tudi Ruse. Kot zapiše v naknadnem poročilu [1], je bila njegova naloga predstaviti nekaj splošnih značilnosti, po katerih naj bi se »znanost« razlikovala od »ne-« ali »psevdoznanosti«. Ruse pri tem izpostavi, da za razliko od nekaterih matematičnih pojmov, kot je npr. »trikotnik«, pojma »znanost« ni mogoče enoznačno definirati, kar pa po njegovem mnenju ne pomeni, da je brez vsakršnih svojstvenih značilnosti. Te po Rusovem mnenju vsekakor obstajajo in naj bi mdr. vključevale: empirično raziskovanje čutnega sveta; iskanje in proučevanje naravnih zakonov; uporabo naravnih zakonov pri razlagi in napovedovanju naravnih pojavov; začasnost oz. provizoričnost znanstvenih hipotez, ki jih je mogoče potrditi ali ovreči s poskusi; in pa – strokovno integriteto (iskrenost): »Človek lahko goljufa pri davkih, ne pa pri raziskovalnih podatkih«. Ker kreacionizem ne premore prav nobene od omenjenih lastnosti, do naziva »znanost« ni upravičen; nasprotno, očitno je, da gre za različico »dogmatičnega religioznega fundamentalizma«, ki v šolskem sistemu nima kaj iskati.

Vse kaže, da so se sodniku Williamu Overtonu, ki je januarja 1982 razsodil v prid tožilstvu in s tem prepovedal poučevanje kreacionizma v javnih šolah na področju zvezne države Arkansas, [b] Rusovi razmisleki zdeli prepričljivi, saj se je pri določanju, kaj je znanost, in utemeljitvi, zakaj kreacionizem ni znanost, oprl na Rusove zgoraj navedene kriterije. Znatno manj pa so Rusova izvajanja prepričala Laudana, ki je zapisal, da si Overtonova razsodba sicer »najbrž [!] zasluži pohvalo«, a je bila sprejeta iz »napačnih razlogov«. Posebej problematično se mu zdi, da so glavni očitki, naperjeni zoper kreacionizem – to, da ni zmožen ponuditi razlag, osnovanih na naravnem zakonu; da je nepreverljiv in neovrgljiv; da je dogmatičen (tj. da njegove teze niso začasne) –, če že ne povsem napačni, pa vsaj premalo strogi. Tako je denimo trditev, da je kreacionizem nepreverljiv in neovrgljiv, po njegovem mnenju očitno napačna, saj ne le, da je vsaj nekatere kreacionistične izjave – npr. trditev, da so človeški fosili istega datuma kot fosili dinozavrov – mogoče empirično preveriti, temveč so takšnih preverb že bile deležne in se doslej konsistentno izkazale za napačne. Hkrati pa so zahteve po preverljivosti, ovrgljivosti in provizoričnosti zelo šibke, kar pomeni, da morajo kreacionisti svoje trditve modificirati le minimalno (če sploh), pa bodo te že zadostile navedenim pogojem. Po Laudanu je tako Overtonova razsodba Pirova zmaga: namesto da bi se z izjavami kreacionistov soočila neposredno ter zanje zahtevala konkretne dokaze in argumente, se je problema lotila po ovinku – s sklicevanjem na arbitrarne in v zadnji instanci nezadostne kriterije za razmejevanje znanstvenih in neznanstvenih dejavnosti.

Ruse nad Laudanovo kritiko ni bil navdušen in ji je celo očital, da »povsem zgreši tarčo«. Sam je bil mnenja, da si moramo pri presoji Overtonovih kriterijev zastaviti tri ključna vprašanja. Prvič, ali lahko z njihovo pomočjo razmejimo znanost od neznanosti? Drugič, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali se kreacionizem v luči omenjenih kriterijev izkaže za neznanstvenega? Tretjič, če je pritrdilen tudi odgovor na drugo vprašanje, ali Overtonova razsodba pride do tega istega sklepa? Ruse je poudaril, da se sicer strinja, da obstajajo pri iskanju odgovora na prvo vprašanje »sive cone« (npr. psihoanaliza), a je to v primeru kreacionizma irelevantno, saj pri njem umanjkajo prav vsi kriteriji. Tako so denimo osrednje izjave kreacionistov zgolj navidezno preverljive, ovrgljive in provizorične, saj mora vsakdo, ki želi postati član Društva za kreacionistične raziskave, podpisati pristopno izjavo, v kateri je mdr. navedeno, da je Sveto pismo nezmotljiva Božja beseda in da je posledično neizpodbitno resničen tudi opis stvarjenja sveta, kot je podan v Prvi Mojzesovi knjigi ipd.. Ker po Rusu podobne primere najdemo tudi za vse ostale kriterije, lahko na omenjena tri vprašanja odgovorimo z enoglasnim »da«: »V prid kreacionistične znanosti ne najdemo enega samega argumenta. Laudanovi pomisleki na Overtonovi sodbi niso pustili niti praske.«

Toda zakaj svoj prispevek začenjava z opisom izmenjave, ki se je zgodila pred več kot 30 leti? Ali se po vsem tem času nad njeno osrednjo tematiko ne vije blag vonj formalina? Daleč od tega. Prvič, vprašanje o (ne)legitimnosti poučevanja alternativnih teorij o nastanku sveta in življenja v 80. letih prejšnjega stoletja še zdaleč ni dobilo epiloga: tako je denimo sodnik John E. Jones leta 2005 (!) kot protiustavno zavrnil spremembo šolskega programa, ki ga je uvedel šolski svet v Doverju (Pensilvanija) in ki je zahteval, da se v pouk biologije vključi teorija o »inteligentnem načrtu«, nekakšnem intelektualnem dediču kreacionizma, ki so ga v 90. letih lansirali avtorji, kot so Phillip Johnson, William Dembski in Michael Behe. Ker so debate med zagovorniki in kritiki evolucijske teorije še vedno zelo žive, je za pričakovati, da bo do podobnih primerov (seveda v drugačni preobleki) prihajalo tudi v prihodnje.

Drugič, razprava med Rusom in Laudanom se dotika temeljnega vprašanja o tem, kaj znanost sploh je in po čem se razlikuje od neznanosti (npr. religije), slabe znanosti (npr. ptolemajske astronomije) in – kar je za naš kontekst še posebej pomembno – psevdoznanosti (npr. ptolemajske astrologije). To vprašanje, običajno znano pod imenom »razmejitveni problem«, je bilo v prvi polovici 20. stoletja zelo odmevno, nakar se ga je pri prehodu v drugo polovico 20. stoletja, ko je postajalo vse bolj očitno, da nanj bržkone ni mogoče dati enoznačnega odgovora, pričel oprijemati status nerešljivega in/ali navideznega problema. Stvari so dosegle vrhunec v 80. letih, ko je Laudan kmalu po očrtani debati z Rusom na to temo objavil zelo kritičen prispevek, s katerim je v očeh mnogih zabil še zadnji žebelj v krsto razmejitvenega problema in s tem filozofe znanosti odrešil neproduktivnih konceptualnih muk.

Laudan je namreč v omenjenem članku predlagal opustitev čustveno in vrednostno prenabitih, a vsebinsko izpraznjenih izrazov, kot sta »psevdoznanost« in »psevdoznanstveno«, ter namesto brezplodnega iskanja demarkacijskih kriterijev, ki bi omogočili razlikovanje pravih od zgolj navideznih znanosti, pozval k osredotočenju na domnevno lažji ali, še raje, sploh rešljivi problem razločevanja med zanesljivo in nezanesljivo vednostjo [4]. Pri tem je trdil, da bi moral vsak kakorkoli zadovoljiv demarkacijski kriterij jasno določiti posamično nujne in skupno zadostne pogoje, ki so potrebni, da neki dejavnosti pripišemo status znan(stven)osti – če takšnih pogojev ni, preprosto ne moremo reči: »tole je znanstveno, tisto pač ne«. Toda sam je bil mnenja, da je z ozirom na izjemno raznolikost dejavnosti in prepričanj, ki običajno štejejo kot »znanstvena«, najdba takšnega enoznačnega kriterija preprosto iluzorna. O tem naj bi po njegovem prepričanju pričali tudi vsi dosedanji poskusi rešitve, ki so popolnoma spodleteli. Problem demarkacije, je trdil Laudan, predpostavlja obstoj »spoznavnih nespremenljivk« (tj. nečesa, kar bi znanosti delalo epistemsko ali metodološko unikatne), ki pa jih v resnici ni.

Tretjič, (psevdo?)vprašanje o razmejitvi med znanostjo in psevdoznanostjo ni zgolj ameriški »kuriozum« ali intelektualno-teoretska »vaja v slogu«, temveč gre za vprašanje globalnega dometa z zelo konkretnimi družbenimi, političnimi in ekonomskimi implikacijami. Spomnimo se samo, koliko prahu je na Slovenskem pred kratkim (2014–2015) dvignil (in)famozni zagovor doktorata o »spominu vode« na Biotehniški fakulteti [5][6] ali vprašanje o financiranju knjig o astrološki psihologiji iz proračunskih sredstev [7]. Poročila o podobnih primerih najdemo tako rekoč po celem svetu.

V nadaljevanju bova zarisala možen odgovor na razmejitveni problem, ki se že vnaprej odreče iskanju posamično nujnih in skupno zadostnih pogojev, in skušala pokazati, da in zakaj šibkejša oblika rešitve – v nasprotju z zagotovili »antidemarkacionistov«, kakršen je Laudan – zadostuje (za tako teoretske kot praktične potrebe) in je povrhu tega, kot ugotavlja Massimo Pigliucci, skladnejša z »neredom [messiness] realnega sveta« [8].

 

Škatla z opombami

[a]^ Z izrazoma »trda« in »mehka« znanost – za razliko od nemalo »trdih« znanstvenikov – nikakor nočeva sugerirati, da so prve nemara legitimnejše od drugih. Nasprotno, meniva, da nimamo nobenih dobrih razlogov za prepričanje, da so »trde« znanosti, kot so denimo fizika, kemija in biologija, boljše ali pomembnejše od »mehkih«, npr. psihologije in sociologije.

[b]^ Za celotno državo je postala prepoved veljavna šele leta 1987, ko je v primeru »Edwards proti Aguillard«, do katerega je prišlo v zvezni državi Louisiani, vprašanje pristalo na zveznem sodišču in je to razsodilo, da je poučevanje kreacionizma neustavno.

Izven škatle

[1]^ Ruse, M. (1982a). »Creation-Science is Not Science«. Science, Technology, and Human Values, 7(40), str. 72–78.

[2]^ Ruse, M. (1982b). »Response to the Commentary: Pro Judice«. Science, Technology, and Human Values, 7(41), str. 19–23.

[3]^ Laudan, L. (1982). »Commentary: Science at the Bar – Causes for Concern«. Science, Technology, and Human Values, 7(41), str. 16–19.

[4]^ Laudan, L. (1983). »The Demise of the Demarcation Problem«. V Cohen, R. S. in Laudan, L. (ur.), Physics, Philosophy and Psychoanalysis, Dordrecht: Reidel, str. 111–127.

[5]^ Kramberger, U. Š. (2014). »Doktorat visi med univerzo in fakulteto«. Dnevnik. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.dnevnik.si/1042672604/slovenija/doktorat-visi-med-univerzo-in-fakulteto

[6]^ Verdel, N. (2014). Kemijsko-fizikalne lastnosti epitaksično vtisnjenih struktur enostavnih in kompleksnih kemijskih spojin (doktorska disertacija). Ljubljana: Biotehniška fakulteta. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/biologija/dd_verdel_nada.pdf

[7]^ Kristan, T. (2015). »Denar za znanost bi lahko šel tudi astrološkim knjigam«. Delo. Dostopno na spletnem naslovu: http://www.delo.si/znanje/znanost/denar-za-znanost-bi-lahko-sel-tudi-astroloskim-knjigam.html

[8]^ Pigliucci, M. (2010). Nonsense on Stilts: How to Tell Science from Bunk. Chicago: The University of Chicago Press.

 

 

Avtor ikone Vectors Market iz www.flaticon.com, zaščitene z licenco CC 3.0 BY

Komentirajte prispevek