Razločiti znanost od psevdoznanosti? II. del

psevdoznanost2

Odgovor na predhodno omenjeni Laudanov izziv bova načela s kratkim očrtom metodološke in teoretske raznovrstnosti, ki je značilna za sodobno znanstveno sfero. Na tej podlagi bova skušala pokazati, da je definicija znanosti, osnovana na nujnih in zadostnih pogojih, zelo verjetno nemogoča.


Je razmejitveni problem res mrtev?

Odgovor na Laudanov – v najinem prejšnjem prispevku naznačeni izziv – bova načela s kratkim očrtom metodološke in teoretske raznovrstnosti, ki je značilna za sodobno znanstveno sfero. Na tej podlagi bova skušala pokazati, da je definicija znanosti, osnovana na nujnih in zadostnih pogojih, zelo verjetno nemogoča in da bi jo veljalo razumeti kot wittgensteinovski »družinski pojem«. To pa v nasprotju z Laudanom ne pomeni odpovedi razmejitvenemu problemu, temveč kvečjemu odpoved določenim (po najinem mnenju prestrogim) kriterijem za njegovo upravičenost in specifičnim predstavam o tem, kakšna naj bi bila naloga tega kriterija.

Čeprav je iskanje natančne opredelitve bistva znanosti bržkone res obsojeno na propad, nas to pravzaprav ne bi smelo pretirano presenetiti, saj lahko za le malo pojmov izven matematike in logike podamo enoznačno definicijo, ki jo terja Laudan, pa na podlagi tega vendarle ne sklepamo, da med takšnimi koncepti ni nobenih pomembnih razlik ali da ne tvorijo neke bolj ali manj koherentne celote. Edino, kar pravzaprav pokaže Laudanova kritika, je to, kako nerazumno omejujoči so klasični (aristotelski) kriteriji za zadovoljivo definicijo – kar pa vsaj od Wittgensteina naprej ni kaj prida pretresljiva ugotovitev. Zato meniva, da nam prepoznavanje potez, značilnih za znanosti (ali psevdoznanosti), lahko in bi nam moralo še naprej služiti kot pomemben smerokaz za usmerjanje naših presoj o tem, ali in v kolikšni meri naj nekaj velja za (psevdo)znanost.

Ničesar ni, kar bi bilo skupno vsemu, kar označujemo kot znanost – tisto, kar znanosti napravlja za znanosti, je, da so si pojavi, ki jih tako imenujemo, »med sabo na veliko različnih načinov sorodni«

Že bežen pogled na polje znanosti razkrije, da ta ne predstavlja »monolitne dejavnosti«, temveč sestoji iz mnoštva metod, katerih narava in raba sta odvisni od kompleksnosti proučevanega predmeta in od vloge, ki jo pri tem igra zgodovina [1]. In ko motrimo raznolikost znanstvenih disciplin in poddisciplin ter njihovo metodološko, teoretsko-pojmovno in jezikovno raznovrstnost, postane precej hitro jasno, da je Laudanova zahteva po nujni in zadostni definiciji znanosti neizpolnljiva, saj »vidimo pred seboj množico medsebojno povezanih, delno podobnih si intelektualnih in empirijskih dejavnosti in njihovih rezultatov (odkritij, teorij), nikjer pa ne najdemo enotnega modela vseh znanosti« [2].

Navzlic temu, da (najverjetneje) ni elementov, ki bi bili skupni vsem znanstvenim dejavnostim, pa se težko znebimo vtisa, da znanosti »tvorijo neko celoto posebne vrste, celoto brez skupnega jedra ali z minimalnim jedrom« [3]. Da bi videli, zakaj ta vtis ni zmoten, se pomudimo ob nekaj ključnih ugotovitvah Ludwiga Wittgensteina o pomenu in vrednosti »razmazanih« ali »družinskih« pojmov.

Wittgenstein v delu Filozofske raziskave [4] v okviru svojega razpravljanja o naravi pojma »igra« zapiše: »Kako bi /…/ nekomu razložili, kaj je igra? Najbrž mu bomo opisovali igre, opisu pa bi lahko dodali: ‘To, in podobno, imenujemo ‘igre”.« K temu pripominja, da sogovorniku resda ne moremo natančno povedati, kaj je igra, da pa pri tem nikakor ne gre za nevednost, saj »[m]ej [med igro in ne-igro] ne poznamo, ker niso zarisane«, a jih »lahko – v poseben namen – zarišemo«. Pojem z »zabrisanimi robovi«, s katerim imamo v tem primeru opraviti, je pogosto ravno »tisto, kar potrebujemo«. Ko namreč opazujemo dejavnosti, ki jih imenujemo »igre«, »vidimo komplicirano mrežo podobnosti, ki se medsebojno prekrivajo in križajo«. Wittgenstein tovrstne podobnosti označuje z izrazom »družinske podobnosti«, in sicer zato, ker na sorodno »razmazane« povezave naletimo pri večgeneracijskih družinah.

Glede na navedeno se lahko vprašamo, čemú tudi znanosti ne bi razumeli kot tipičnega družinskega, tj. »razmazanega« in »nezamejenega« pojma? To bi nam pomagalo razumeti, kako lahko znanost predstavlja »celoto posebne vrste«, čeprav je v resnici ne moremo »ujeti« v nobeno (enoznačno) opredelitev. Kljub temu, da ne gre za pojem, ki bi mu ustrezal jasen obseg ali vsebina, lahko še vseeno »natančneje opredelimo tipične primere in ustrezne podobnosti med podskupinami znanosti« [3], pri čemer »prav ti primeri in strukture podobnosti razlikujejo znanost npr. od umetnosti, religije, tehnike in drugih prav tako ”družinskih” pojavov in pojmov«. Ničesar ni, kar bi bilo skupno vsemu, kar označujemo kot znanost – tisto, kar znanosti napravlja za znanosti, je, da so si pojavi, ki jih tako imenujemo, »med sabo na veliko različnih načinov sorodni« [4]. V tej luči se iskanje brezčasne in esencialne definicije znanosti, ki jo zahteva Laudan, izkaže za zgrešeno tako s praktičnega kot s teoretskega vidika, tj. tako z vidika dejanske znanstvene prakse kot z vidika določanja zadovoljivo čvrstih temeljev za njeno pojmovno koherentnost.

Ker »znanstvenost« ni le opisna, temveč tudi vrednostna oznaka, je pomembno razumeti, zakaj si nekatere dejavnosti na vse kriplje prizadevajo, da bi jo pridobile.

V zadnjih letih je do podobnega zaključka prišel tudi filozof in biolog Pigliucci [1][5]. Po njegovem naziranju je razlike med znanostmi (npr. fiziko delcev, evolucijsko in molekularno biologijo na eni, psihologijo in sociologijo na drugi strani), proto- oziroma kvaziznanostmi (npr. evolucijsko psihologijo in fiziko strun) in psevdoznanostmi (npr. astrologijo in kreacionizmom) najbolje razumeti z vidika stopnje teoretskega razumevanja in empirične vednosti. Kot poudarja, si znanost prizadeva podati »empirično osnovano teoretično razumevanje sveta, kar pomeni, da mora imeti znanstvena teorija tako empirično podporo kot notranjo koherenco in logiko« [5] (najini poudarki). Pigliucci s tem seveda ne želi reči, da so to edini kriteriji, po katerih bi veljalo vrednotiti znanosti, a nekje je potrebno začeti – in premislek o teoretski sofisticiranosti in empirični podprtosti ali vsebini je po vsem sodeč smiselno izhodišče.

Zdi se, da lahko na podlagi teh in podobnih pristopov sklenemo, da je bila osmrtnica, ki jo je razmejitvenemu problemu bral Laudan, vsaj preuranjena, če ne povsem neosnovana. Vendar pa – kot sva nakazala že na začetku tega razdelka – Laudan svojih kritičnih žebljev ni zabijal v prazno krsto: če je z Laudanom kaj dokončno umrlo, je bila to neka specifična predstava ne le o tem, kakšen naj bi razmejitveni kriterij bil, temveč tudi – in drznila bi si reči, da celo predvsem – o tem, kakšna naj bi bila njegova vloga.

Črnogledo razpoloženje, ki se je porodilo iz nezmožnosti določitve splošno sprejetega razmejitvenega kriterija in ki je dajalo vetra v jadra kritikov a lá Laudan, je mdr. izviralo iz spoznanja, da bržkone nikoli ne bo mogoče najti kriterija, ki bi služil kot nekakšen algoritem za avtomatizirano ločevanje znanosti od psevdoznanosti ter nas na ta način razbremenil odločitve o tem, kaj sodi v eno in kaj v drugo kategorijo, ter premisleka o tem, kateri dejavniki in akterji igrajo pri tovrstnem razmejevanju ključno vlogo. Povedano drugače, z Laudanom je v nekem smislu umrla pozitivistična ideja, da je mogoče najti neko formalno metodološko načelo, ki bi nam omogočilo razpoznati in razmejiti jasno določljivo entiteto, ki sliši na ime znanost, ne da bi se morali ob tem ukvarjati z družbenimi, etičnimi idr. vrednotami, ki prevladujejo v ožji (specifičen znanstveni kolektiv) in širši skupnosti (družba kot celota) in ki pomembno (četudi ne nujno odločujoče) prispevajo k temu, kakšna je trenutna podoba znanosti.

Kriteriji razmejitve, ki so se odrekli iskanju enoznačne definicije znanosti, kažejo precej drugačno sliko. Tudi če opustimo idejo o znanosti kot »naravni vrsti«, to še ne pomeni, da postane vlečenje ločnic med znanostjo in ne-, proto- in psevdoznanostjo nesmiselno; nasprotno, takšno početje je še vedno aktualno in uporabno, dokler smo se pripravljeni sprijazniti s tem, da so te ločnice (i) spremenljive (pretočne in dinamične) ter (ii) v nekaterih segmentih izrazito pragmatične. To seveda ne pomeni, da so povsem poljubne, pomeni pa, da je treba vzeti resno njihovo umeščenost v širše historično-družbene okvirje. Prav tako pa to pomeni, da razprave o problemu razmejitve zahtevajo upoštevanje in refleksijo vrednostnih vprašanj, ki krojijo horizont razvejane družinske strukture, znane pod imenom znanost. V tem oziru tri navidezno preprosta, a iz nekega razloga v filozofski skupnosti neizmerno skrb zbujajoča vprašanja – »Kaj je tako posebnega na znanju? Kaj je tako posebnega na znanosti? Kaj je tako posebnega na resnici?« –, s katerimi je nekoč svoja predavanja začel kontroverzni Paul Feyerabend [6], še vedno kličejo na odgovornost.

Ker »znanstvenost« ni le opisna, temveč tudi vrednostna oznaka, je pomembno razumeti, zakaj si nekatere dejavnosti na vse kriplje prizadevajo, da bi jo pridobile; kateri (epistemski in ne-epistemski) dejavniki določajo, ali si jo res zaslužijo; in nenazadnje, zakaj je to za nas kot člane sodobnega zahodnega sveta tako pomembno. Skratka, razmejitveni problem je pomemben v toliko, kolikor izhaja in se steka v temeljna vprašanja o tem, kaj znanost je, zakaj je takšna, kot je, in ali bi lahko bila – če si drznemo biti še nekoliko radikalnejši – tudi drugačna.

Izven škatle

[1]^^ Pigliucci, M. (2010). Nonsense on Stilts: How to Tell Science from Bunk. Chicago: The University of Chicago Press.

[2]^ Ule, A. (1996). Znanje, znanost in stvarnost. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

[3]^^ Ule, A. (1992). Sodobne teorije znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

[4]^^ Wittgenstein, L. (2014). Filozofske raziskave. Ljubljana: Krtina.

[5]^ Pigliucci, M. (2013). »The Demarcation Problem: A (Belated) Response to Laudan«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 9–28.

[6]^ Krige, J. (1980). Science, Revolution and Discontinuity. Sussex: Harvester Press.

Dodatne škatle

Bunge, M. (1984). »What is Pseudoscience?«. Skeptical Inquirer, 9, str. 36–46.

Derksen, A. A. (1985). »The Alleged Unity of Popper’s Philosophy of Science: Falsifiability as Fake Cement«. Philosophical Studies, 48(3), str. 313–336.

Dupré, J. (1993). The Disorder of Things: Metaphysical Foundations of the Disunity of Science. Cambridge, MA: Harvard University Press.

Fales, E. (2013). »Is a Science of the Supernatural Possible?«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 247–262.

Feyerabend, P. (1999a). Knowledge, Science and Relativism. Zv. III. Cambridge: Cambridge University Press.

Feyerabend, P. (1999b). Proti metodi. Ljubljana: Studia humanitatis.

Feyerabend, P. (2008). Znanost kot umetnost. Ljubljana: Sophia.

Hamilton, C. (2008). »Sex«. V Soble, A. in Power, N. (ur.), The Philosophy of Sex: Contemporary Readings, Lanham: Rowman & Littlefield, str. 99–116.

Hansson, S. O. (2008). »Science and Pseudo-Science«. V Zalta, E. N. (ur.), Stanford Encyclopedia of Philosophy. Dostopno na spletnem naslovu: http://plato.stanford.edu/entries/pseudo-science/

Hansson, S. O. (2013). »Defining Pseudoscience and Science«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 61–77.

Kuhn, T. (1970). »Logic of Discovery or Psychology of Research?«. V Lakatos, I. in Musgrave, A. (ur.), Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge: Cambridge University Press, str. 4–10.

Kuhn, T. (1998). Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Založba Krtina.

Ladyman, J. (2013). »Toward a Demarcation of Science from Pseudoscience«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 45–59.

Lakatos, I. (1977). Philosophical Papers. Zv. I. Cambridge: Cambridge University Press.

Lakatos, I. (1984). »Zgodovina znanosti in njene racionalne rekonstrukcije«. Časopis za kritiko znanosti, 14(64/65), str. 17–51.

Lakatos, I. (1998). »Science and Pseudoscience«. V Curd, M. in Cover, J. A. (ur.), Philosophy of Science: The Central Issues, New York: W. W. Norton, str. 20–26.

Mahner, M. (2013). »Science and Pseudoscience: How to Demarcate after the (Alleged) Demise of the Demarcation Problem«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 29–43.

Martin, M. (1994). »Pseudoscience, the Paranormal, and Science Education«. Science & Education, 3, str. 357–371.

Pigliucci, M. (2003). »Species as family resemblance concepts: The (dis-)solution of the specifies problem?« BioEssays, 25, str. 596–602.

Pigliucci, M. in Boudry, M. (2013a). »Introduction: Why the Demarcation Problem Matters«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 1–6.

Pigliucci, M. in Boudry, M. (2013b). »Prove it! The Burden of Proof Game in Science vs. Pseudoscience Disputes«. Philosophia, 42(2), str. 487–502.

Popper, K. (1970). »Normal Science and its Dangers«. V Lakatos, I. in Musgrave, A. (ur.), Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge: Cambridge University Press, str. 51–58.

Popper, K. (1998). Logika znanstvenega odkritja. Ljubljana: Studia humanitatis.

Popper, K. (2002). Conjectures and Refutations. London & New York: Routledge.

Thagard, P. R. (1978). »Why Astrology is a Pseudoscience«. PSA, 1, str. 223–234.

Thurs, D. P. in Numbers, R. L. (2013). »Science, Pseudoscience, and Science Falsely So-Called«. V Pigliucci, M. in Boudry, M. (ur.), Philosophy of Pseudoscience: Reconsidering the Demarcation Problem, Chicago: The University of Chicago Press, str. 121–144.

Ule, A. (2006). Znanost, družba, vrednote. Maribor: Aristej.

Watkins, J. (1970). »Against ‘Normal Science’«. V Lakatos, I. in Musgrave, A. (ur.), Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge: Cambridge University Press, str. 25–37.

Komentirajte prispevek