Kos umetnosti v znanosti

kos5

Se umetnost tudi neposredno dotakne znanstvenoraziskovalnega dela? Lahko umetniško delo navdahne raziskovalno idejo? Če da, na kakšen način se slovenski raziskovalci uma in spoznavanja ozirajo po umetnosti? Piše izr. prof. dr. Urška Perenič, ki deluje na področju empirične literarne znanosti (ELZ).


Vsakič znova občutim zadrego ob vprašanjih, kakršno je tule zastavljeno. Odgovor je namreč nujno le do neke mere iskren. Zato, ker moraš iz mozaika prebranega, slišanega, videnega, občutenega in izkušenega iztrgati še najdrobnejši kamenček. Izkustvo umetniškega dela nastaja vsaj še iz odnosov, ki jih delo na našem recepcijskem horizontu vzpostavlja z drugimi deli. Neredko pa je sploh težko ubesediti, zakaj se nas je nekaj tako “dotaknilo”, in racionalizirati doživetje literarnega dela. V tem pogledu je literatura s svojim nerazložljivim in nedoumljivim presežkom (imenujmo to »lepota«) privilegirano polje nasproti polju (empirične) literarne vede, kjer se trudimo pojave analizirati, razložiti, sistematično opisati in predstaviti. Toda čeprav gre za dvoje področij človeškega delovanja (literatura pripada sistemu umetnosti, empirična literarna veda pa sistemu znanosti), so »stikanja« med njima vse prej kot nemogoča.

Z nekaj imaginacije je včasih mogoče še pred izvedbo resnejše raziskave priti do presenetljivih zamisli in celo rešitev.

Če izhajam iz zastavljenega vprašanja in premišljam o literaturi z vidika njenih (kreativnih) spodbud za svoje znanstvenoraziskovalno delo, kaže izpostaviti njeno zmožnost postavljanja oz. prestavljanja v imaginativne in enigmatične svetove, vznemirljiva in očarljiva stanja. Taka stanja se izmikajo omejitvam (znanstvene) racionalnosti in razum(ar)skemu razčlenjevanju; namesto tega spodbujajo, da se prepustimo intuiciji ali slutenjskemu dojemanju. Oboje je pomembno tudi v poteku znanstvenega procesa – merim na sposobnost neposrednega dojemanja reči, spontanost in takšno odprtost za pojave, ki se zna osvoboditi golega scientizma. Z nekaj imaginacije je včasih mogoče še pred izvedbo resnejše raziskave priti do presenetljivih zamisli in celo rešitev. (Einstein je nekoč dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja.) Imaginacija obenem omogoča raznovrstnejše dojemanje sveta oz. odpira vrata v druge, drugačne, alternativne svetove in situacije, zaradi česar se resničnost kaže bolj razplastena. Dve izmed teh resničnosti sta literarna in znanstveno utemeljena resničnost. Vmes so druge možne verzije resničnosti. S take pozicije je mogoče tudi bolj kritično ovrednotiti znanstvene razlage pojavov in jih relativizirati.

 

Musilovi nenavadni svetovi

Vrata v take svetove, ki vedno znova vabijo, da vstopim vanje, so se mi večkrat odprla ob avstrijskem pisatelju Robertu Musilu (1880, Celovec–1942, Ženeva). Zaustavila se bom ob njegovi »noveli« Die Amsel[1] in obenem izrabila redek privilegij, da govorim izključno o osebnem bralskem doživetju in navdihu ob srečanju z avtorjem. Musil je v noveli uporabil okvirno strukturo: na začetku, ki predstavlja prvi del okvirja, se seznanimo z dvema moškima mladostnima prijateljema – to sta Aena in Adva [Aeins in Azwei] –, zatem pa besedo prevzame drugi od njiju in naniza tri presunljive »zgodbe«, ki tvorijo nekakšno jedro novele:[2] o izkušnji s kosom oz. slavcem, na katero se bomo omejili, o (avtobiografski) izkušnji pretresljivega srečanja s smrtjo na Južnem Tirolskem v času 1. svetovne vojne med zračnim napadom ter o vnovičnem srečanju s skrivnostno ptico pevko, s čimer se besedilo pomenljivo sklene.

Za Advaja je stanje, za katerega ne ve, ali je budno ali speče, in v katerem predpostavlja, da gre za slavčevo petje, vsaj tako resnično kot budno stanje, v katerem v petju prepoznava kosa. Gre torej za dvoje izkušenj resničnosti. Katera je resničnejša?

Prva izmed »zgodb«, v kateri se pojavi motiv ptice pevke, se začne dogajati nekega večera in se dogodi na robu noči, ki počasi prehaja v dan, prav tako robno oz. mejno pa je tudi stanje, v katerem se znajde pripovedovalec. Je napol budno ali napol speče; Adva namreč ne ve, ali je doživeti vtis še budno doživetje ali že sanjska podoba. Pod takim vtisom in v vzdušju, ki ga opiše kot čarobno in v katerem doživi nekakšno zlitje s samim seboj in vsem okrog sebe, petje črne ptice zazna kot petje (nebeškega) slavca. Ko ptica onemi, on pa ostane sam – in buden, pa predpostavlja, da sploh ni bil slavec, ampak da je dejansko pel kos.

 

Začela se je nekega večera, kot mnoge druge. Ostal sem doma in se usedel, zatem ko se je žena odpravila v posteljo, v salon za moške; edini razloček med podobnimi večeri je bil morda ta, da nisem vzel v roke nobene knjige ali česa drugega; a tudi to se je že kdaj primerilo. Po prvi uri zjutraj se začne ulica umirjati; pogovori postanejo redkost; mično je z ušesom spremljati spuščanje noči. Ob drugi uri razgrajanje in smejanje doli že razločno postaneta opitost in zapoznelost. Ovedel sem se, da nekaj čakam, nisem pa slutil, kaj. Proti tretji uri, bilo je v maju, se je nebo začelo svetlikati; pretipal sem se po temnem stanovanju do spalnice in tiho legel. Potem nisem pričakoval drugega kot spanec in naslednje jutro dan, kakršen je bil minuli.

Kmalu nisem več vedel, ali bedim ali spim. Med zavesami in špranjami navojnic je kipela temna zelenina, skoznjo so se vili tanki trakovi bele jutranje mane. Lahko da je bil moj zadnji budni vtis ali mirujoča sanjska podoba. Tedaj me je zbudilo nekaj, kar je prihajalo bliže; bližali so se toni. Še opit od spanja sem jih zaslišal enkrat, dvakrat. Potem so se posedli po slemenu sosednje hiše in od tam poskakovali v zrak kot delfini. Rekel bi lahko tudi, kot žareče krogle pri ognjemetu; kajti vtis žarečih krogel je še vztrajal; med padanjem so se nežno razpočile na okenskih šipah in kot velike srebrne zvezde potonile v globino. Zdaj me je preplavilo čarobno vzdušje; ležal sem v postelji kot figura na nagrobni plošči in bedel, a to bedenje ni bilo enako dnevnemu. Težko ga opišem, a ko pomislim nanj, mi je tako, kot da bi se nekaj poveznilo čezme; nisem bil več nekaj izoblikovanega, temveč udušenega. In soba ni bila votla, temveč iz snovi, ki je podnevi ni, iz črno prosojne in črno otipljive snovi, iz katere sem bil tudi sam. Čas je tekel v vročično majhnih in naglih utripih.

Zakaj se ne bi zdaj zgodilo, kar se sicer nikoli ni? – Slavec poje! – sem si polglasno rekel.
(Musil 2012: 43-44)

Ne glede na to, katera ptica je pela (pregovorno vemo, da slavec lepo in milo poje, običajno zvečer in ponoči, medtem ko naj bi kos pel predvsem podnevi), je za Advaja stanje, za katerega ne ve, ali je budno ali speče, in v katerem predpostavlja, da gre za slavčevo petje, vsaj tako resnično kot budno stanje, v katerem v petju prepoznava kosa. Gre torej za dvoje izkušenj resničnosti. Katera je resničnejša?

Potem ko se ptica očitno oddalji, pa Adva doda, da ne ve, kako se bo zgodba končala. Advajevo pripovedovanje »zgodbe« o slavcu/kosu (in obeh drugih »zgodb«) je pravzaprav poskus osmisliti izkušnjo, urediti nedoumljivo doživetje in ga narediti doumljivega, narediti »zgodbo«, da bi sploh mogel razumeti, kaj se je dogodilo. V obeh primerih (najsi gre za slavčevo ali kosovo petje) imamo očitno opraviti s stvaritvama Advajevega uma, pri čemer ne gre več za vprašanje njunih (ne)resničnosti oz. zmožnosti za reprezentacijo stvarnosti, ampak bolj za to, katera osmislitev izkušnje (katera »pripoved«) je zanj in nas kot bralce prepričljivejša.

 

Osmišljati svet

Z neesencialistične pozicije, s katere se svet (po)kaže v svoji mnogoterosti, ima zato »pripovedovanje« oz. osmišljanje zlasti funkcijo konstruiranja resničnosti. Tudi znanstvene razlage, teorije in opisi imajo v tem pogledu konstruktivistični značaj in so nekakšne strategije osmišljanja pojavov. Skozi epistemologijo radikalnega konstruktivizma,[3] ki je ena od teoretičnih podlag empirične literarne znanosti in upošteva tako samonanašalno naravo procesa opazovanja kot samoorganizacijo naših duševnih struktur, imamo vselej opraviti (zgolj) s kognitivnimi konstrukcijami resničnosti, ki so sprejete in obče veljavne v raziskovalni skup(i)n(ost)i.

Tudi znanstvene razlage, teorije in opisi imajo v tem pogledu konstruktivistični značaj in so nekakšne strategije osmišljanja pojavov.

Skupaj z Advajem, ki v zaključku novele »priznava«, da smisla zgodb, ki so se mu zgodile, ne pozna in ima zato eksistenčno potrebo, da pripoveduje, lahko podobno ugotovimo, da smisla zgodb, ki smo jih prebrali, nismo poznali in smo zato imeli potrebo, da o njih pišemo. Spet podobno pa tudi naš poskus osmislitve (bralskega) doživetja, ki se ne more izključiti iz sistema lastnega opazovanja, kliče po tem, da postane predmet opazovanja novih in novih komuniciranj. Literarno in znanstveno osmišljanje sveta niti ne ležita na povsem nasprotnih bregovih, če samo vzamemo, da literarnozgodovinska razlaga v sistemskem pogledu ne ponuja nobenega zanesljivega znanja o literarnem življenju kot takem, ampak je posledica komunikacijskega razlikovanja/odbiranja, kakor je to s svojega gledišča storil literarni zgodovinar in uredil z oblikovanjem bolj ali manj logične in prepričljive »zgodbe«.

Dovolila si bom iztrgati delček iz Musilovega najpomembnejšega dela, monumentalnega in hkrati nedokončanega romana Der Mann ohne Eigenschaften [Mož brez posebnosti], ki je neizčrpen vir (za)misli – in v tem kontekstu kakopak mojega selektivnega procesa v komunikaciji iz nabora možnosti. V 5. poglavju 1. knjige med drugim beremo o dveh vrstah ljudi: tistih s smislom za resničnost in tistih, ki imajo smisel za mogoče. V drugem primeru gre (po Musilu) za zmožnost razmišljati o vsem, kar bi lahko bilo, pri čemer tisto, kar je, ni pomembneje od tistega, česar ni. Gre za t. i. možne resničnosti, ki imajo po mnenju svojih privržencev v sebi nekaj božanskega, tudi utopičnega, resničnost pa je obravnavana kot izum. Toda medtem ko na nekem drugem mestu v romanu beremo, da so znanstveniki tisti, ki iščejo resničnost, pa bi jih v takem pogledu in morda spet nekoliko radikalno prej imeli za tiste, ki s svojo kreativno nadarjenostjo iščejo možnosti in jih prek osmišljanja šele delajo resnične.

 


Škatla z opombami

[1] ^ V slovenščino je novelo Kos prevedla Stana Anželj in je z več Musilovimi zgodbami, ki jih je za slovensko izdajo izbral Walter Fanta, natisnjena v zbirki Zgodbe, ki to niso (2012).

[2] ^ Zaradi kompleksnosti je vzpostavitev povezav med troje navidezno različnimi zgodbami, v katerih je variantno uporabljen isti motiv, zelo odvisna od vloženega bralčevega napora.

[3] ^ Radikalni konstruktivizem (RK) je ena od epistemoloških podlag empirične literarne znanosti (ELZ). Utemeljitelj ELZ Siegfried J. Schmidt, ki velja tudi za zastopnika RK, je izhajal s stališča, da s(m)o posamezniki, ki na literarnem polju prevzemajo različne vloge, živi in kognitivni sistemi, ki konstruirajo svoje resničnosti (in nimajo torej neposrednega dostopa do njih). Naše konstrukcije so razen s kognitivnimi pogojene tudi s socio-kulturnimi dejavniki. Schmidt je predvsem izhajal z bioloških in nevrofizioloških podlag (H. Maturana, F. Varela, G. Roth), na področju komunikacijskih in socioloških teorij pa sta nanj vplivala E. von Glaserfeld in N. Luhmann. Na Slovenskem s(m)o o RK v okviru empirične literarne znanosti pisali D. Kos, M. Dović in U. Perenič.


 

Osnova za naslovno sliko: Vector Graphics by www.Vecteezy.com

Komentirajte prispevek