Telo kot organ dotika

dotik

Ljudje imamo pet čutov. To je tako očitno, da jih ni treba niti našteti. Dotik oz. tip je eden izmed njih, a je naše razumevanje tega, kaj (vse) dotik (lahko) je, skrajno omejeno. Medtem ko so čutila drugih čutov precej jasno locirana in imajo primarno zaznavno funkcijo, je dotiku zelo težko pripisati eno čutilo, ki bi bilo locirano nekje na telesu in ki bi bilo namenjeno izključno taktilni zaznavi.

Učbeniško prepričanje je, da je organ dotika koža, pod katero se nahajajo različni in različno razporejeni nevronski končiči.

Dotik tako, v razliki do drugih čutov, nima natančno določenega organa dotika. Učbeniško prepričanje je, da je organ dotika koža, pod katero se nahajajo različni in različno razporejeni nevronski končiči. Če se pri definiranju (organa) dotika omejimo na kožo in živce direktno pod njo, lahko povemo o fiziologiji dotika marsikaj zanimivega, recimo živcem pripišemo različne zaznavne kvalitete, kot so toplo, hladno, pritisk, vibriranje, bolečina … Vprašamo se lahko, na katerih delih telesa se nahaja več končičev kot drugje in ali je kje večja zgostitev enih ali drugih vrst končičev. Preučimo lahko poti, po katerih potujejo do centralnega živčevja in nazaj. Tako ugotovimo, da imajo nekateri deli telesa precej večjo dotično pomembnost kot drugi. Izstopajo seveda roke.

Ko govorimo o aktivnem dotikanju nečesa, običajno govorimo o dotikanju z rokami. To nas privede do ideje, da organ dotika morda ni samo koža, ampak tudi premikajoči deli telesa, ki šele privedejo kožo do stika z zunanjostjo. Pozabljeni pionir taktilne psihofiziologije, David Katz, je leta 1925 v svojem delu Der Aufbau der Tastwelt (v angleščino leta 1989 prevedeno kot The World of Touch) [1] predlagal odmik od paradigme kože kot organa dotika ter pozornost usmeril na premikajoče se telo ter njegove bolj ali manj aktivne (pod)organe.

Roke se premikajo, še preden karkoli čutijo, lahko bi rekli da brezglavo iščejo oprijem, so v konstantni pripravljenosti na možnost dotika. Da se srečam z Rubikovo kocko, ki jo vidim na polici, moram vstati, stegniti roko, razširiti dlan, jo v ravno pravem trenutku pokrčiti, potem spet malo razširiti in tako dalje … Niso objekti v svetu tisti, ki vdrejo v zaznavo, pač pa je naše telo v naprej pripravljeno na možnost takšnega ali drugačnega spoznanja. To idejo je, pod vplivom Edmunda Husserla [2,3] in že omenjenega Katza, prevzel francoski fenomenolog Maurice Merleau-Ponty [4,5], katerega življenjski opus se je vrtel okoli iskanja povezav med izkustvom, zaznavanjem in telesom.

Kaj se zgodi, ko sklenem roki in prekrižam prste? Katera je tista ena roka, ki je prijela drugo? Kdo se dotika česa?

Zaznava in telo sta po Merleau-Pontyu združena v dotiku. Dotikanje je toliko telesna oz. vedênjska aktivnost, kolikor je zaznavna oz. duševna. Z drugimi besedami, pri dotiku ni meje med telesnim in duševnim, notranjim in zunanjim. Ko se dotaknemo nekega predmeta, načeloma izkusimo ta predmet sam, ne dotikajočega se telesa. Vendar pa telo ni samó medij taktilne zaznave, temveč je tudi objekt zaznave same. Kaj se zgodi, če sledim slavnemu primeru zgoraj omenjenih fenomenologov, ko sklenem roki in prekrižam prste? Katera je tista ena roka, ki je prijela drugo? Kdo se dotika česa? [3,4,6,7].

Jasnega odgovora na tako prebrisano zastavljeno vprašanje seveda ne bomo dobili, vendar pa nam ponuja iztočnico za razmislek o vlogi telesa pri premagovanju ločnic med zunanjim in notranjim.

Vloga telesa v zaznavi je tako dvojna in nobena od teh vlog ni izključno zunanja ali notranja. Na eni strani imamo telo kot medij zaznave (najbolj opazen v rutinskih aktivnostih, recimo tipkanju po tipkovnici, ko telo kar izgine iz doživljajskega vsakdana in gre svojo pot), na drugi pa telo kot objekt zaznave (ko kak del telesa postane osrednji objekt izkustva, recimo, ko čutim hitro utripajoče srce ali bolečino v kolenu). Vendar pa telo nikoli ni samó ali medij ali objekt zaznave, pač pa vsako telesno zaznavo zaznamuje ravno prepletenost teh dveh vlog. V vsakdanji taktilni zaznavi, ko denimo preverjamo, če smo zaklenili vrata, ali ko pišemo s svinčnikom po papirju, telo deluje kot razmišljujoč medij in zaznan objekt v enem.

Za druge čute se zdi, da nam, z izjemo entoptičnih fenomenov (to so vizualna izkustva, katerih izvori se nahajajo v očesu samem, kot so bleščanje svetlobe pri gledanju sveče ali pa črvički na svetlem nebu) ali šumov v ušesu, posredujejo informacije o dogajanjih v zunanjem svetu. Ko vidimo ali slišimo drevo, izkušnja drevesa ni izražena na točki stika s svetlobo ali zvokom, pač pa je locirana nekam tja v zunanji svet. Za taktilno izkušnjo se zdi, da nam posreduje neposreden kontakt z zunanjim svetom oz. čutnimi dražljaji. Dotik se tako lahko pokaže kot čut, ki nam lahko daje resničnejši uvid v izkustveni svet kot drugi čuti. Ko gledam skodelico, vidim skodelico, pozabim pa — da gledam! Ko jo primem v roko ali če si jo postavim na glavo, skodelica več ni nek predmet v, od mene neodvisnem, svetu. Lahko si v njo nalijem kavo, jo ponesem k ustom, naredim požirek in svet otipam v čisto novi podobi.


 

Izven škatle

[1]^ Katz, D. 1989. The World of Touch. Prevedel: L. E. Krueger, London: Lawrence Erlbaum Associates.

[2]^ Husserl, E. 1982. Ideas Pertaining to a Pure Phenomenology and to a Phenomenological Philosophy. First Book. General Introduction to a Pure Phenomenology. Prevedel: F. Kersten. The Hague: Martinus Nijhoff.

[3]^ Husserl, E. 1989. Ideas Pertaining to a Pure Phenomenology and to a Phenomenological Philosophy: Second Book. Prevedla: R. Rojcewicz in A. Schuwer. Dordrecht: Kluwer.

[4]^ Merleau-Ponty, M. 1962. Phenomenology of Perception, Prevedel: C. Smith, London: Routledge.

[5]^ Merleau-Ponty, M. 1963. The Structure of Behavior. Prevedel: A.L. Fisher, Boston: Beacon Press.

[6]^ Ratcliffe, M. 2012. What is Touch. Australasian Journal of Philosophy 90 (3): 413–432.

[7]^ Ratcliffe, M. 2013. Touch and the Sense of Reality. Poglavje v The Hand, an Organ of the Mind: What the Manual tells the Mental. Urednik: Radman, Z. MIT Press.

Osnova za naslovno sliko: Leonardo da Vinci, The Noun Project [CC BY 3.0], dosegljivo na Wikimedia Commons; Pixel perfect dosegljivo na www.flaticon.com, CC 3.0 BY in Freepik dosegljivo na www.flaticon.com, CC 3.0 BY

Komentirajte prispevek